Kultura / Kam gremo, prijatelji? – V svet!

Slovenija in madžarski begunci v letih 1956 in 1957.

Budimpešta, 1956: revolucija množic, ki kulminira v predsedniku vlade Imreju Nagyu, ta pa napove uvedbo večstrankarske demokracije in izstop iz Varšavskega pakta. In kaj je ostalo v kolektivnem slovenskem spominu? – Predsednik Tito, ki je po uporu Stalinu zdaj obsodil še sovjetsko vojaško intervencijo na Madžarskem. Kaj pa pravijo dejstva?

Bežeče begunce so jugoslovanske oblasti zajele in jih deportirale nazaj prek meje, še več, madžarsko vlado so opozarjale, na katerih mestih je mejna zaščita luknjičasta. Šele ko so o tem nečloveškem ravnanju začeli pisati zahodni časniki, ko so protestirali Združeni narodi in ko so ZDA ponudile Titovemu režimu za šest milijonov dolarjev pšenice, je ta vpeljal beguncem bolj naklonjen režim. Vendar pa avtorji zbornika, ki so prečesali arhive Udbe in zabeležili pričevanja beguncev in prekmurskih domačinov, razkrivajo, da prebežnikov niso jemali le kot žrtve, ampak so jih izrabljali z zahtevo, da postanejo ovaduhi tajne policije. Poveljniki taborišč so si prilaščali celo mednarodno pomoč, zaradi česar je na Bizeljskem vzplamtel upor taboriščnikov. Naveza Tito-Kadar je bila tako močna, da sta že leta 1957 sklenila tajni sporazum o vračanju beguncev.

Knjiga, ki se ukvarja s fragmentom v slovenski zgodovini, s katerim pa podre mit o tedanji naprednosti jugoslovanskega partijskega režima. Jugoslavija naj bi bila neprimerno bolj demokratična, samoupravna in razvita kot Madžarska, toda že leta 1958 jo je zapustil poslednji madžarski begunec. Manjšina se je vrnila v domovino, večina pa je emigrirala na Zahod, nihče si za izvoljeno deželo ni izbral Slovenije oziroma Jugoslavije.