Bes nestrpnih

Po lanski begunski krizi se v večini evropskih držav krepita desni ekstremizem in splošna nestrpnost. Prišleki dan za dnem bijejo boj s togo birokracijo in negostoljubjem »domačega« prebivalstva. Glede na to nas zgodbe o uspehu tistih, ki so zavetje pred revščino in vojno poiskali v mirni Evropi, toliko bolj razveselijo. Eno izmed njih so pred kratkim predstavili na hrvaški nacionalni televiziji.

Begunec Prince Wale Soniyiki je iz Nigerije v Evropo prebegnil že decembra 2011. Taksist v Splitu mu je obljubil, da ga bo za 600 € odpeljal do Italije, kjer je imel sorodnike, a ga je odložil v Zagrebu in dejal: »To je to, Italija.«

V Zagrebu je zaprosil za azil in nanj pet mesecev čakal v azilnem centru v Kutini. Tam je spoznal prostovoljce iz nevladne organizacije Center za mirovne študije (CMS), ki so ga učili osnov hrvaščine. Po dodelitvi azila se je preselil v Zagreb, kjer mu je država morala plačevati dvoletno najemnino. Ob prihodu se je vključil v izobraževalni program CMS o aktivizmu in človekovih pravicah.

Leta 2014 je sodeloval v dokumentarcu Potniki in tarnal nad pomanjkanjem služb za priseljence. »Čez dva dni so me klicali iz pisarne Anteja Gotovine in mi ponudili službo v Biogradu,« se spominja. Leto kasneje se je spet preselil v prestolnico in začel delati kot prodajalec v mednarodnem računalniškem podjetju. Poleg tega je postal tudi vodja Združenja Afričanov na Hrvaškem. Vodil je več kot 50 delavnic afriške kulture po hrvaških šolah, pred dobrim mesecem pa je v Zagrebu odprl restavracijo s tradicionalno afriško hrano.

Zgodbo Princea Waleja Soniyikija je konec oktobra na hrvaški državni televiziji predstavila novinarka Maja Sever. Z njenim delom in uspehom begunca iz Nigerije pa vsi niso bili zadovoljni. Severjeva je le nekaj ur po objavi prispevka prek družabnega omrežja Facebook prejela grožnjo s smrtjo. Kljub prijavi na policijo ta še ne želi potrditi identitete avtorja, sodeč po njegovem računu, pa naj bi živel v Belgiji. Maji Sever je sporočil, naj »neha širiti prostozidarsko, multikulturno politiko«, in ji zagrozil, »da bo prišel dan, ko te bomo ubili«.

Grožnjo je obsodilo Hrvaško novinarsko društvo in dodalo, „da v državi očitno ni politične volje,“ da bi se ponavljajoče napade preprečilo. Novinarki se je v bran postavila HRT, oglasil pa se je tudi novinar Telegrama Dragan Markovina. Dejal je, da je tudi sam prejel »celo morje groženj«, a jih je začel ignorirati, prijavil ni niti ene. Za Telegram je zapisal, da je isti človek, ki je grozil Maji Sever, s smrtjo grozil tudi njemu. »To pomeni, da ta oseba meni, da lahko popolnoma svobodno grozi ljudem, ki so javno izpostavljeni, in to očitno dela serijsko,« je zapisal Markovina, »saj to lahko počne brez kakršnegakoli strahu, da bi morala za svoja dejanja odgovarjati.«

Da novinarsko delo – natančno preverjanje delovanja oblasti – postaja čedalje bolj tvegano, priča tudi nedavni umor malteške novinarke Daphne Caruane Galizie, ki je razkrila korupcijo v državnem političnem in gospodarskem vrhu.

Družbeni kontekst, v katerem se delo novinarjev zavrača kot ničvredno, hkrati pa se jim javno grozi s smrtjo, se oblikuje postopoma. Začne se lahko z blatenjem novinark in novinarjev na Twitterju.