TV komentar / Nacionalni program za kulturo

Pred nekaj tedni sta v Odmevih, torej v najelitnejšem terminu, nastopila gosta, ki sta prejela nagrado obrtnik in podjetnik leta, ki ju vsako leto podeljuje Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. V preteklem tednu je v oddaji Umetnost igre, predvajani v obskurnem terminu, nastopila režiserka Mateja Koležnik, ki je s predstavo Nichts von mir odprla gledališko sezono pod novim intendantom enega najprestižnejših teatrov na svetu, Berliner Ensembla. S to primerjavo lahko povemo skoraj vse o mestu kulture v oddajah nacionalne televizije.

Čeprav je Mateja Koležnik že prej delala v najpomembnejših gledališčih nemškega govornega prostora, je prodor v teater, ki ga je ustanovil sam Bertold Brecht, izjemen dosežek. A očitno ne dovolj, da bi bila lahko vabljena v Odmeve. Očitno ne dovolj, da bi javna televizija – ali pa katerikoli drug medij, ki se ima za osrednjega – v Berlin poslal koga, ki bi si predstavo ogledal in o njej poročal gledalcem ali bralcem. Le kdo bi našel denar za kaj takega!?

Prav v teh dneh se je začelo govoriti, da Kultura po novem ne bo sledila Odmevom, ampak bo pred njo na vrsti Šport, šele nato, po enajsti, bo čas tudi zanjo. Vodstvo nacionalke naj bi namreč skrbelo, da s kulturo izgubljajo gledalce. Vendar se motijo: gledalcev ne bodo zadržali s športom, ki si ga lahko – nič manj kakovostnega – ogledajo drugje, ampak prav s kulturo: če bi seveda našli primerne, sodobne, izobražene, razgledane in življenjske voditelje in novinarje, ki bi jim po možnosti dali tudi kaj denarja – da bi se lahko posvetili stvarem, o katerih bi bilo vredno delati oddaje.

Si predstavljate, da bi nacionalna televizija poročala s premiere slovenske režiserke z enega najpomembnejših svetovnih odrov!? Ni vrag, da tudi to ne bi koga navdalo z zanosom kot košarkarske zmage naših zlatih fantov. Morda bi si tovrstni prispevek čez čas že drznili umestiti celo v informativni program. A za ceno tega bi morali nekaj kulturnih oddaj, o katerih nam še ni uspelo pisati, ker nas ob njih vedno premaga spanec, ukiniti.

Eden najbolj ganljivih delov pogovora z Matejo Koležnik je bil, ko je govorila, kako zelo si želi vrniti na slovenske odre. Kako drugače, bolje, je delati doma, v svojem jeziku. Kako hvaležna je teatrom – kranjskemu, celjskemu in mariborskemu, da ji še omogočajo delo (zanje je v zadnjih letih postavila tudi nekaj najboljših predstav v Sloveniji). Ob tem smo se spraševali, ali bo kdaj deležna časti, da bi sodelovala v največji slovenski družinsko-državni gledališki koprodukciji in se s svojim delom zavihtela na oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma?

Iz tega, da so oddajo Umetnost igre snemali na brniškem letališču, lahko sklepamo, da bo še nekaj časa pristajala na tujih odrih. Vendarle upamo, da se bo ljubljanski Drami v naslednji sezoni približala bolj kot le do Brnika; Drami pa bo spet uspelo prestopiti nacionalne meje in se otresti domačijske zatohlosti letošnje sezone.