Nebinarna umetnica

Medtem ko so prejšnjo nedeljo na zagrebških ulicah gorele sveče »zapamtite Vukovar«, se je v razprodani dvorani Hrvaškega narodnega gledališča (HNK) spustilo filmsko platno s projekcijo posnetka fiktivnega genocidnega pokola rdečelasih fantov. Na YouTubu prepovedan videospot za pesem Born Free, v katerem skupina uniformiranih moških sredi puščave odpihne možgane rdečelasemu otroku, kasneje pa zminira in postreli še poln avtobus drugih rdečelascev, je bil uvod v prvi večer nove sezone Filozofskega teatra. Sedež na odru je zasedla šrilanška rap glasbenica M.I.A, avtorica pesmi Born Free in najslavnejša begunka na svetu, ki se je prišla v Zagreb pogovarjat, ne repat.

Plošče trenutno ne želi ustvariti, ker bi s tem pristala na binarnost sveta. »Pred dvema tednoma so mi v Ameriki rekli, da se lahko vrnem na glasbeno sceno, če naredim antitrumpovski album,« je povedala v pogovoru z moderatorjem večera, hrvaškim filozofom Srećkom Horvatom. Svet, v katerem si na strani Hillary Clinton, če si proti Trumpu, je razkošje, ki si ga s svojo begunsko, outsidersko, nezahodno izkušnjo življenja ne more privoščiti. Album z antitrumpovsko politično noto bi lahko ustvarili Taylor Swift ali Lady Gaga, je razložila povečini mlademu, študentskemu, hip občinstvu. M.I.A, s pravim imenom Mathangi »Maya« Arulpragasam, je kot otrok begunske družine tamilske šivilje in političnega aktivista še danes nenehno obsojena na vizume in raje usmerja pogled na druge politične boje.

V pesmi Paper Planes, nominirani za oskarja in grammyja, so pomešani zvoki streljanja in blagajne ob verzu »želim si samo vzeti vaš denar«. S tem nadaljuje narativni lok ameriške glasbenice Nine Simone, borke za državljanske pravice, razjarjene različice Martina Luthra Kinga, ki se je s pesmimi vključila v boj za enakost, še preden je bilo to trendovsko in unovčljivo. Simone je iz besa do korporativnega pohlepa s pištolo lovila glasbenega producenta po restavraciji, ker ji pogoltna založba ni izplačala honorarja za albume. Kasneje je povedala, da ji je »žal, da ga je naboj zgrešil«.

Njena naslednica je M.I.A., in ne Rihanna ali Beyoncé. Z drezanjem v politično preslišane teme, kot nakazuje v verzu »demokracija tretjega sveta ... nekatere umorim, nekatere izpustim«, je začela svojo pot nepriljubljenosti na Zahodu. Kakor Nino Simone jo je ameriška popkultura bojkotirala, izpljunila kot najgnusnejšo kontrakulturno muho, označila za teroristko, odpovedala nekatere njene nastope in jo pognala v še en beg. Če bi sprejeli njo in njena stališča, bi morali sprejeti vse begunce.

Kakor Nino Simone jo je ameriška popkultura bojkotirala, izpljunila kot najgnusnejšo kontrakulturno muho, označila za teroristko, odpovedala nekatere njene nastope. Če bi sprejeli njo in njena stališča, bi morali sprejeti vse begunce.

M.I.A. zdaj na carini med Zahodom in Vzhodom skozi svoj hiphop kriči in temnopolte glasbenike, kot sta Kendrick Lamar in Beyoncé, obtožuje rasizma: »Black Lives Matter? Kaj pa ostali? Kaj pa muslimanska, kaj pa sirska življenja?« Obenem ve, da mora privoliti v zahodnjaško retoriko, sprejeti njihova pravila, njihovo različico revolucionarnosti in njihove probleme, če želi ostati na sceni. Ko je potrebovala denar za videospot Bad Girls, himno dekliške enakosti, je poklicala svojo glasbeno založbo in samo rekla, da bo ta »videospot zagotovo všeč Hillary Clinton«. In dobila milijone.

Binarni svet, na katerega opozarja, se izriše tudi v obtožbah nekaterih medijev, da je politično naivna in prebogata, preveč posuta z bleščicami, da bi se lahko zavzemala za tretji svet. Bi morala biti zato, da bi smela opozarjati na zavržena življenja beguncev, bolj uboga? Bi vstajništvo tretjega sveta moralo nositi culo, namesto da ustvarja svojo blagovno znamko? Milostno beračiti namesto glasno zahtevati s pop refrenom?

V pogovoru je povedala, da je z videospotom Bad Girls hotela predvsem pokazati, da dekleta z Bližnjega vzhoda plešejo, vozijo avtomobile in se zabavajo povsem enako kot dekleta z Zahoda. S tem je zahodno ideologijo zatrla prav tam, kjer želi z binarnim pogledom vzdrževati stereotip. Dekleta si želijo istih stvari, zato se Zahod ne more izgovarjati na različnost kultur, razpustiti mora temelje binarnosti. Njena prednost je, da je hkrati iz Londona in Šrilanke. Zato lahko razume, kako krivično je, da je neka skupina deklet kaznovana, označena za bad girls, ko zahteva enakost. Razbinarjenje sveta se lahko začne kar tukaj.

Binarni svet, na katerega opozarja M.I.A., se izriše tudi v obtožbah nekaterih medijev, da je prebogata, da bi se lahko zavzemala za tretji svet. Bi morala biti zato, da bi smela opozarjati na zavržena življenja beguncev, bolj uboga?

Pesem je umestila na ploščo z naslovom Vicki Leekx, besedno igro na odporniško gibanje WikiLeaks Juliana Assangea, v katerem je našla somišljenika. Občinstvu Filozofskega teatra je v njegovem slogu pokazala elektronsko sporočilo novinarja spletnega medija Business Insider, ki ga je prejela nekaj dni prej. Poudarila je, da je internet prevzel funkcijo nadzora in obvladovanja binarnega sveta. Po njeno internet vodijo obveščevalne službe, CIA in FBI, resnica pa se prerine do javnosti samo skozi akcije Juliana Assangea in Edwarda Snowdna ter Panamske dokumente.

M.I.A je tukaj za vse, ki še niso obupali nad svetom. Misli, da lahko »globalno segrevanje ustavimo in rešimo Zemljo«, medtem ko »najbogatejši že kupujejo karto za selitev na Mars«. S svojim optimizmom zadržuje svoj teritorij tam, kjer je binarneži ne znajo locirati in umestiti. Izurjena v neumornem prečkanju meja ustvarja prehode, kjer so bili zidovi, razpečuje vizume, kaže srednji prst mejni policiji, spreminja paranojo pred Googlovim nadzorom v modo in za tkanino jemlje bolečino. Bolelo bo, zdravljenje družbe od tumorja rasizma, mizoginije in pohlepa, ampak nato jo bo morda osvobodilo. M.I.A in Nina Simone pa (bo)sta iz ran ta čas ustvarjali čezmejni glasbeni spektakel.