Intervju / Bogomir Kovač, ekonomist

Prof. dr. Bogomir Kovač je pronicljiv kritik neoliberalnega kapitalizma in vere v nezmotljivost trga in eden od tistih ekonomistov, ki ne nasedajo pravljici, da nas bosta odrešili samo privatizacija in deregulacija. Je redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, avtor več ekonomskih učbenikov in kolumnist Mladine. Z nasveti je poskušal mimo čeri usmerjati kar nekaj slovenskih vlad. V času prve in druge Drnovškove vlade je bil predsednik ekonomskega sveta, od novembra 2009 do aprila 2012 pa član fiskalnega sveta. Iz tega telesa, ki je bilo ustanovljeno, da bi nastavljalo kritično ogledalo proračunskim zablodam vladajoče politike, je skupaj še s tremi člani odstopil že kmalu po imenovanju prve Janševe vlade, ko je postalo jasno, da se ta požvižga na mnenje neodvisnih ekonomistov.

»Svet se je snel s tečajev, svetovnih finančnih tokov nihče ne obvladuje, davčnih tokov tudi ne, na pogorišču finančne krize tli povsem nereguliran svet kriptovalut,« ste zapisali v eni od kolumn. Je to nova realnost, s katero se moramo sprijazniti ali pa se je še mogoče vrniti in iz globalnega finančnega in poslovnega sveta izkoreniniti kriminal?

Novo normalo so v zadnjem stoletju običajno vzpostavile globalne vojne in te rešitve si ne želimo. Kar smo doživeli v obdobju 2008–2013, spominja na veliko krizo iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Na pogorišču in katarzi obeh svetovnih vojn sta zrasla povojna mednarodna ekonomska ureditev in meddržavni politični sistem. V evropskem kapitalističnem centru v obliki socialne države. Ta institucionalna ureditev je začela globalno razpadati sredi 70. let, novega Bretton Woodsa pa ni bilo. Krizo smo podedovali, nove ureditve pa ne. Washingtonski konsenz konec 80. let je utrdil razpad sistema kot novo normalo. Leta 2009, po velikem finančnem poku, je za kratek čas tlelo upanje nove globalne ureditve. Pa je politična volja hitro skopnela. Danes svet rešujemo na obroke, od problema do problema. Političnoekonomske improvizacije so neznosne, nevarnost globalne kataklizme pa vse bližja. Živimo v azijskem stoletju, pok bo prišel od tam.