Donald Trump na koncu umre

Kim Džong Un nima tako velikega budžeta, da bi lahko vsak dan ogrožal svet. Nič hudega – zelo uspešno ga nadomešča Donald Trump.

Ko je te dni distopično, tako rekoč apokaliptično gorela južna Kalifornija (z Los Angelesom in Santa Barbaro vred) in ko ni bilo nobene dileme, da so ti divji požari posledica podnebnih sprememb, smo se spomnili na Trumpa, ki trdi, da so podnebne spremembe le mit, le kitajska fabrikacija, le fake news. Njegovo zanikanje podnebnih sprememb, zaradi katerih postaja življenje na Zemlji vse bolj neznosno, zveni kot zanikanje holokavsta. V južni Kaliforniji, ki je izgledala kot Manhattan 11. septembra 2001, so goreli avtomobili, hiše, družinski albumi, konji, ljudje. Gorele so palme, sanje, iluzije. Gorel je raj. Zaprli so šole in avtoceste. Ljudi so evakuirali. Zrak je bil zadušljiv. Ogenj je divjal kot biblična prerokba, kot apokaliptična nadloga. Nebo je bilo oranžno – v barvi Trumpovih las.

In ko je Trump Jeruzalem priznal za glavno mesto Izraela in napovedoval selitev ameriške ambasade iz Tel Aviva v Jeruzalem, je na Bližnjem vzhodu sprožil burne proteste, spopade in nasilje, ki so terjali tudi številne žrtve (Palestinci so v Vzhodnem Jeruzalemu videli prestolnico svoje bodoče države). Ob tem so se vsi spraševali: zakaj je to storil? Da bi kontriral? Da bi ubil mirovni proces in zamisel o oblikovanju dveh držav? Da bi pokazal, da si upa? Da bi sabotiral mednarodno pravo? Da bi izpolnil predvolilno obljubo? Da bi podojil svoj ego? Da bi pritegnil pozornost? Da bi naredil uslugo prijatelju Benjaminu Netanjahuju? Da bi polaskal zetu, Jaredu Kushnerju, ki je jud, in hčerki Ivanki, ki je sprejela judovsko veroizpoved? Da bi še enkrat užalil, razbesnel in ponižal muslimane?

Vsekakor, po malem ga je verjetno res gnalo vse to (dodajte še kompulzivno gledanje slabe televizije), tako da njegova poteza izgleda kot Umor na Orient ekspresu, toda nikar ne spreglejte glavnega motiva, ki je precej bolj odbit, da ne rečem srhljiv: Jeruzalem je za glavno mesto Izraela priznal zato, da bi omogočil izpolnitev biblične prerokbe – in Apokalipse. Okej, naj vam pojasnim.

Znak, da se bliža konec sveta, je bila pred stotimi leti oktobrska revolucija, pred petdesetimi leti atomska bomba, pred desetimi leti pa Katrina. Morje je vstalo, valovi so zarenčali! Vse je bilo torej tako, kot je Jezus napovedal v Lukovem evangeliju. In zakaj je bilo tako? Ker je Amerika zatajila Boga. Krščanski fundamentalisti so namreč leta 2005 oznanili, da je Bog s tem »apokaliptičnim« hurikanom kaznoval grešno Ameriko, ki izvaja abortuse in ignorira Boga, in grešni New Orleans, ki slovi po dekadenci (gejevske parade, poganske orgije, vuduizem, čaščenje malikov ipd.).

Muslimanski fundamentalisti, z iraško frakcijo Al Kaide vred, so imeli o tem ločeno mnenje, saj so sporočili, da je Katrina Ameriko udarila zato, ker je – z okupacijo Afganistana in Iraka – podprla Izrael, judovski fundamentalisti, recimo rabin Ovadia Josef, so trdili ravno nasprotno: Bog se je Ameriki s Katrino maščeval zato, ker ni podprla Izraela! Ker je torej podprla zahtevo po umiku judovskih naseljencev iz Gaze, s čimer je ogrozila Izrael. Božja pest je bila neizbežna. Dom za dom!

V ponedeljek, dan pred volitvami v Alabami, so ženske, ki Trumpa obtožujejo spolnih napadov, nastopile na prvi skupni tiskovni konferenci.

Ironično, tudi številni krščanski, evangeličanski fundamentalisti – alias »krščanski sionisti«, alias »exvangelicals«, alias »pravi kristjani« – so prikimali razlagi judovskih fundamentalistov. »Preroški časi, ki sem jih desetletja pričakoval, so končno prišli,« je po Katrini dahnil Hal Lindsey, oče krščanskega sionizma. Kako to, da so se krščanski in judovski fundamentalisti strinjali? Iz preprostega razloga: ker je konsenz med krščanskimi in judovskimi fundamentalisti apokaliptičen. Izrael – z Jeruzalemom vred – ne sme pasti v roke muslimanov, ker mora biti pripravljen na »zadnje dni« in ponovni prihod Jezusa Kristusa.

Toda tu ne gre za »zadnje dni« in ponovni prihod Jezusa Kristusa, kot jih popisuje dobra stara Biblija, temveč za »zadnje dni« in ponovni prihod Jezusa Kristusa, kot jih popisuje »nova« Biblija, ki so jo v 19. stoletju zakoličili in popularizirali krščanski fundamentalisti (irvingovci, John Nelson Darby, C. I. Scofield, Dwight L. Moody itd.). Razodetje – apokaliptični finale Biblije – so revidirali: 1007 let pred poslednjo sodbo oziroma sedem let pred ponovnim prihodom Jezusa Kristusa se bo zgodilo nekaj, kar imenujejo Rapture – vse kristjane bo nenadoma potegnilo naravnost v nebesa. Kolektivno. Vsi nekristjani, antikristjani, kristjani, ki so izgubili vero, in nepravi kristjani (to, da hodiš v cerkev, ni dovolj!), bodo ostali na Zemlji, kjer se bo začelo sedemletno obdobje, ki ga imenujejo Great Tribulation – čas, ko bo vladal Antikrist, čas kaosa in trpljenja, čas žalosti in nadlog, čas priprav na Harmagedon, čas terorja na eni strani in tajnega pokristjanjevanja na drugi. Po sedmih letih se bo Jezus vrnil – kot judovski mesija, ki bo po kozmični bitki pri Harmagedonu in zlomu Antikrista dokončno pokristjanil vse, muslimane in budiste, hindujce in vuduiste. In ja, tudi jude. Zlepa ali zgrda. S tem bo na Zemlji dokončno ustoličeno milenijsko Božje kraljestvo, kar pomeni, da bo oblast na Zemlji za tisoč let prevzela krščanska vlada.

Izrael je dokaz, da Biblija ni fikcija. Da bi se apokaliptične prerokbe iz Biblije – zadnji dnevi, Rapture, Great Tribulation, ponovni prihod Jezusa Kristusa in tisočletno krščansko kraljestvo – izpolnile, je treba Izrael, manifestacijo bibličnih prerokb, brezpogojno zaščititi, judom pa omogočiti, da se še pravi čas – preden se zgodi Rapture – vrnejo v sveto mesto, Jeruzalem. Krščanski sionisti verjamejo, pravi Morgan Strong (CounterPunch), da je Amerika za glavno mesto Izraela priznala Jeruzalem, da bi se lahko v miru »začele priprave na harmagedonsko bitko« in na Jezusovo vrnitev. Zato so tudi vsa ta leta tako fanatično terjali, da Amerika Jeruzalem prizna za glavno mesto Izraela. In zato že ves čas tako fanatično podpirajo širjenje judovskih naselbin na palestinska ozemlja. Izpolnitev bibličnih prerokb je pač neizbežna. Alternative ni.

Ta ideologija, ki so jo oznanjali tudi Lindseyjev bestseller The Late Great Planet Earth, verski film A Thief in the Night, Perettijevi apokaliptični romani in LaHaye-Jenkinsovi romani iz serije Left Behind, je bila povsem jasna, pravi Julie Ingersoll (Conversation): če judje ne prevzamejo Jeruzalema (in če tam ne zgradijo tretjega templja), se Jezus ne bo vrnil.

Trump, križarski trol, ki izgleda kot ostareli pornoigralec, noče biti v napoto izpolnitvi bibličnih prerokb. Au contraire: sam dela vse, da bi jo čim bolj pospešil, navsezadnje, ves kaos, ki ga povzroča s svojimi tviti, izjavami, potezami, teorijami zarote, lažmi in izvršnimi povelji, le potrjuje, da se res bližajo »zadnji dnevi«, Rapture, Great Tribulation, harmagedonska bitka in ponovni prihod Jezusa Kristusa. Svet je treba uničiti, da bi ga rešili!

Trumpu, ki nastopa kot vodja zadnje zemeljske generacije, očitajo, da nima politike, a jo dejansko ima – njegova politika je resničnostna imitacija fundamentalistične Biblije, tega metafizičnega kiča krščanske paranoje.

Sweet Home Alabama

A tako kot je Biblija prerokovala Trumpovo razglasitev Jeruzalema za glavno mesto Izraela, je prerokovala tudi spolno nasilje, ki ga razkrinkavajo zadnje tedne in mesece. Še več: tega spolnega nasilja ni le prerokovala, ampak ga je tudi upravičila – jasno, pod pogojem, da je spolni napadalec kristjan, po možnosti fundamentalist.

Ko je Jeff Sessions, republikanski senator iz Alabame, postal Trumpov pravosodni minister, so v Alabami razpisali posebne volitve za izpraznjeno mesto v senatu. Republikanci so na strankarskih volitvah za kandidata izvolili 70-letnega Roya Moora, nekdanjega alabamskega sodnika, ki je porotnike pred zasedanjem vedno najprej pozval k molitvi, češ da jih bo to pripeljalo do prave odločitve, na steno sodne dvorane pa je nabil leseno ploščo z desetimi zapovedmi, češ da imajo zakoni moralne temelje. Ko je leta 2001 postal vrhovni sodnik, se mu je zazdelo, da je lesena plošča premalo, zato je v rotundo sodišča postavil masivno granitno skulpturo z desetimi zapovedmi. Tehtala je dve toni in pol. Rekel je, da bo zakonom vrnil moralne temelje, da brez Boga ni morale in da zakoni prihajajo od Boga, ki je najvišja oblast. Ker tega spomenika desetim zapovedim ni hotel odstraniti, so ga leta 2003 odstavili. Devet let kasneje so ga ponovno izvolili za vrhovnega sodnika, a so ga spet hitro odstavili – tokrat zato, ker je prepovedoval poroke istospolno usmerjenih, ki so bile sicer povsem zakonite.

Moore – krščanski fundamentalist (ponovno nas lahko združi le Bog!), homofob (homoseksualnost bi bilo treba prepovedati!), islamofob (islam je »lažna religija«!), antisemit (George Soros bo šel v pekel, ker ne slavi krščanskega Boga!) in rasist (ameriške družine so bile nazadnje srečne v času sužnjelastništva!), ki je v preteklosti donacije sprejemal od neonacističnih organizacij in za Trumpom ponavljal, da se Barack Obama ni rodil v Ameriki (temveč v Keniji) – je na predvolilnih shodih mahal s pištolo, Trumpu pa se je dokončno priljubil, ko so ga številne ženske obtožile, da jih je pred leti spolno nadlegoval in spolno napadal (v pisarni jih je na silo poljubljal, grabil za zadnjico in prsi ipd.). Nekatere so ga obtoževale celo pedofilije, saj naj bi jih bil zelo agresivno spolno nadlegoval, ko so bile stare štirinajst let. Deklino zgodbo so verjetno posneli v njegovi glavi.

Ameriška državljanska vojna se stopnjuje, nebo gori oranžno, toda Trump dela vse, da se mu ne bi zgodil Harvey Weinstein, Louis C. K. ali Kevin Spacey.

Moore je rekel, da je žrtev zarote, ki so jo zrežirali »lezbijke, geji, biseksualci in socialisti«, Trump pa ga je bučno podprl (objel, če hočete), češ da vse, česar ga obtožujejo, »totalno zanika«. Odpotoval je celo na turnejo po zveznih državah, ki mejijo na Alabamo, in zanj gromovniško lobiral (če bi Moore izgubil, bi imeli republikanci v senatu le še enega senatorja več kot demokrati). Kar seveda pomeni, da je raje verjel moškemu kot pa ženskam. A to je prerokovala že Biblija, v kateri ima moški prednost pred žensko (»Ni namreč moški iz ženske, ampak ženska iz moškega, in ni bil moški ustvarjen zaradi ženske, temveč ženska zaradi moškega.«). Ženska si ne zasluži, da ji verjamejo.

Še huje: to, da je Trump priznal Jeruzalem za glavno mesto Izraela prav v času senatne predvolilne kampanje v Alabami, ne preseneča, saj se zdi, kot da je hotel s tem podkupiti alabamske evangeliste (krščanske sioniste, republikanske teokrate), ki nestrpno čakajo na izpolnitev bibličnih prerokb, in pomagati Mooru, ki je nujno potreboval njihovo vero, njihove apologije, njihovo podporo.

Kar nas pripelje do ultimativne biblične prerokbe – do prerokbe Moorove pedofilije, do prerokbe njegovega spolnega nadlegovanja štirinajstletnic in drugih mladoletnic. Jim Ziegler, predsednik alabamskega računskega sodišča, sicer Moorov zaveznik, je namreč opozoril na dvoje: prvič, da je bil tudi Zaharija precej, precej starejši od Elizabete, s katero se je poročil (rodil se jima je Janez Krstnik), in drugič, da je bil Jožef prav tako precej, precej, precej starejši od Marije, ki je bila še najstnica, ko je rodila Jezusa. Kar seveda pomeni, da je Roy Moore s svojim pedofilskim spolnim nadlegovanjem le sledil svetlim zgledom iz Biblije, Zahariji in Jožefu. To tudi pomeni, da je Moore storil le to, kar je prerokovala Biblija. Toda Biblija njegovega početja ni le prerokovala, ampak ga je tudi vnaprej legitimirala in upravičila.

Ergo: Roy Moore je nedolžen. Not guilty. Toda Amerike ne bo naredil spet velike. Volitve je v torek izgubil. Za las. Skoraj je zmagal – zaradi vrednot. Ker je rasist, antisemit, islamofob, homofob in pedofil. Inovativnost ekstremistov je brezmejna. Ljudje so nori na politike, ki delujejo kot granate. In ja, mešanje politike in religije je res strup.

»Njegove roke so bile povsod«

Trump je biblično argumentacijo Moorovega spolnega nasilja glorificiral s svojo biblično argumentacijo – s priznanjem Jeruzalema. Moorovo izpolnitev bibličnih prerokb je potemtakem ozaljšal s svojo izpolnitvijo bibličnih prerokb, s čimer je ustvaril moralni kontekst, ki relativizira njegove lastne spolne delikte. In na grbi jih ima kar nekaj.

Če odštejemo Ivano Trump, njegovo nekdanjo ženo, ki ga je leta 1990 – ob precej burni ločitvi – obtožila »posilstva«, potem ga vseh mogočih oblik spolnega nadlegovanja obtožuje 19 žensk. Kristen Anderson pravi, da ji je tam nekje na začetku devetdesetih let v nekem nočnem klubu roko kar nenadoma zarinil pod krilo, pa ga sploh ni poznala – le slučajno je sedela zraven njega na žametnem kavču. Lisa Boyne pa pravi, da je njej in drugim dekletom leta 1996 v neki restavraciji gledal pod krilo ter komentiral spodnje perilo in genitalije.

Kje so pripadnice gibanja #MeToo? Zakaj Trumpa ne začnejo pozivati k odstopu? Zakaj mu ne težijo in mu ne pijejo krvi? Zakaj ne delajo cirkusa? Ali za Trumpa ne velja ničelna toleranca?

Ker je imel licence za različna lepotna tekmovanja (Miss Amerike, Najstniška miss Amerike ipd.), jih je zlorabil za predatorske pohode. Mariah Billado, nekdanja najstniška miss Vermonta, pravi, da je leta 1997 med tekmovanjem za najstniško miss Amerike nenadoma prikorakal v garderobo, kjer so se najstniške misice preoblačile, in si jih ogledoval (kot kose mesa), Bridget Sullivan, nekdanja najstniška miss New Hampshira, pa pravi, da je to počel tudi leta 2000 (pri tem jih je otipaval, stiskal, ščipal ipd.). Tasha Dixon, nekdanja miss Arizone, pravi, da se je leta 2001 med tekmovanjem za miss Amerike nenadoma pritepel v garderobo in si ogledoval misice (nekatere so bile zgoraj brez, druge povsem gole), Cassandra Searles, nekdanja miss Washingtona, pravi, da jo je začel leta 2013 med enim takih »ogledavanj« pred tekmovanjem za miss Amerike grabiti za zadnjico (»z nami je ravnal kot z živino«), Temple Taggart, nekdanja miss Utaha, pravi, da jo je začel leta 1997 med enim takih »ogledavanj« na lepem poljubljati (na usta), Samantha Holvey, nekdanja miss Severne Karoline, pa pravi, da je leta 2006 med tekmovanjem za miss Amerike (Miss USA) nenadoma prikorakal v garderobo ter jih začel drugo za drugo pregledovati, ja, recenzirati: »Od glave do pete, kot da smo le kosi mesa, le spolni objekti, ne pa ljudje.«

Ninni Laaksonen, finska manekenka in nekdanja miss Finske, pravi, da jo je začel leta 2006 pred snemanjem televizijskega šova Davida Lettermana kar nenadoma grabiti za zadnjico, Rachel Crooks pa pravi, da ga je leta 2005 srečala v dvigalu Trumpovega stolpa, kjer je delala pri nekem nepremičninskem podjetju – ja, na lepem jo je začel vleči, grabiti in na silo poljubljati. Da jo je začel kar na lepem grabiti in na silo poljubljati, pravi tudi Jessica Drake, nekdanja pornoigralka, ki je Trumpa spoznala leta 2006 na nekem turnirju v golfu v Nevadi (Lake Tahoe).

Predatorsko zavest mu je še posebej podžgal jet-set kompleks Mar-a-Lago. Jill Harth pravi, da jo je tam leta 1993 med poslovnim sestankom na lepem zvlekel v hčerkino sobo, jo stisnil k steni ter jo začel grabiti in ji dvigovati krilo, Cathy Heller pravi, da jo je tam leta 1997 na silo poljubil, ko je prišla, da bi obedovala z družino, Melindo McGillivray pa je tam spolno poniževal leta 2003, in sicer na koncertu Raya Charlesa – ko so se drugi povabljenci rokovali s Charlesom, jo je Trump grabil za zadnjico. Natasha Stoynoff, novinarka revije People, je leta 2005 prišla, da bi napisala članek o Trumpu in Melaniji (ob njuni prvi obletnici poroke), a jo je med razkazovanjem palače nenadoma zvlekel v sobo: »Obrnila sem se, a me je že stiskal k steni in mi v usta tlačil jezik.«

Karena Virginia pravi, da jo je leta 1998 na teniškem turnirju U. S. Open na lepem objel in jo zgrabil za prsi (nista se poznala, čakala je avto), Summer Zervos, ki je nastopila v njegovem TV-šovu Vajenec, pravi, da jo je začel leta 2007 v Beverly Hills Hotelu grabiti za prsi in na silo poljubljati, Jessica Leeds pa pravi, da je nekje v osemdesetih letih potovala z letalom in da je na sosednjem sedežu sedel Trump in jo na lepem popadel. Najprej jo je začel grabiti za prsi, potem pa ji je začel roko tlačiti pod krilo. »Bil je kot hobotnica – njegove roke so bile povsod.«

Trump je vse to zanikal, ali bolje rečeno: vse te obtožbe je razglasil za laži, »totalno fikcijo«. Rekel je, da bo »vse te lažnivke po volitvah tožil«. Kar se razumljivo ni zgodilo. Je pa tožbo proti Trumpu vložila Summer Zervos – zaradi razžalitve. Ker je njo in druge ženske, ki so spregovorile, javno blatil in razglašal za lažnivke.

Ženske, ki so spregovorile, najprej niso mogle verjeti, da je bil Trump izvoljen za predsednika, zdaj pa ne morejo verjeti, da Trump v času, ko filmski, televizijski in politični veljaki, obtoženi spolnega nasilja, odstopajo in padajo, izgubljajo projekte, položaje in kariere, ne pade.

Vsekakor, to se zdi čudno, nenavadno, res neverjetno. Kje je žensko ogorčenje, ki ga popisuje sedma sezona TV-serije American Horror Story? Kje so pripadnice gibanja #MeToo? Zakaj ga ne začnejo pozivati k odstopu? Zakaj mu ne težijo in mu ne pijejo krvi? Zakaj ne delajo cirkusa? Ali za Trumpa ne velja ničelna toleranca? Zakaj rušijo le druge, filmske, televizijske, medijske in politične veljake, Trumpa pa pustijo pri miru?

Toda: kaj če vse te druge – filmske, televizijske, medijske in politične veljake – rušijo prav zato, da bi pripravile čim boljše in verodostojnejše ozračje za rušenje Trumpa? Kaj če s serijskim odstreljevanjem filmskih, televizijskih, medijskih in političnih veljakov ustvarjajo moralni kontekst, ki bo odstrelil Trumpa? Kaj če Trump na koncu sploh ne bo odletel zaradi Putina (RussiaGate), temveč zaradi seksa?

Kar niti ne bi smelo biti težko, navsezadnje, Trump je vse, česar ga obtožujejo ženske, že priznal. Lani poleti, na vrhuncu predsedniške predvolilne kampanje, so v javnost prišli posnetki (iz leta 2005), na katerih Billyju Bushu, voditelju televizijske oddaje Access Hollywood, pripoveduje: »Kar poljubljati jih začnem. To je magnet. Poljub. Sploh ne čakam. Če si zvezdnik, ti ženske vse pustijo, lahko počneš, kar hočeš – lahko jih zgrabiš za pičko.« In natanko to pripovedujejo tudi ženske, njegove žrtve: da jih je začel kar na lepem poljubljati, grabiti, stiskati. Ni čakal.

In res, v ponedeljek, dan pred posebnimi volitvami v Alabami, so ženske, ki Trumpa obtožujejo spolnih napadov (in ki jih lahko vidite v youtubskem dokuju 16 Women and Donald Trump), nastopile v TV-šovu Megyn Kelly in na prvi skupni tiskovni konferenci. Kongres so pozvale, naj sproži preiskavo proti Trumpu, h kongresni preiskavi proti Trumpu pa je potem pozvalo tudi 56 demokratskih kongresnic, ki so v svojem pismu zapisale: »Najmanj 17 žensk je Trumpa javno obtožilo spolnega nadlegovanja. Ne moremo ignorirati takšne množice žensk, ki so se javile.«

Ameriška državljanska vojna se stopnjuje, nebo gori oranžno, toda Trump, ki po novem trdi, da glas na tistih posnetkih ni njegov, dela vse, da se mu ne bi zgodil Harvey Weinstein, Louis C. K. ali Kevin Spacey. Njegovo priznanje Jeruzalema je bilo preventivni udarec, s katerim je skušal preglasiti zgodbe o svojih spolnih napadih. Če hoče preživeti, mora pač poskrbeti, da poka – v New Yorku, na Švedskem, na Bližnjem vzhodu.