Žrtve holokavsta in partizanskega nasilja

Romov ne mara nihče, nikoli jih ni. Med drugo svetovno vojno so bili zaradi svoje drugačnosti žrtve nacističnega holokavsta na eni strani in žrtve partizanskega nasilja na drugi. Še dandanes, 75 let kasneje, ko se izkopavajo množična grobišča, kamor so partizani zakopali celotne družine pobitih Romov, ni nič drugače.

Pri izkopu posmrtnih ostankov, ki je v Iški vasi blizu Iga pred časom potekal pod vodstvom vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, so našli in identificirali okostja 53 oseb, moških in žensk, skoraj polovica trupel pa je bila otroških, med njimi je bil tudi še nerojen otrok. Vsi pobiti naj bi bili Romi, člani romskih družin iz Vrbljen in Podpeči.

Kriminalist Pavel Jamnik, vodja kriminalistične akcije Sprava, je pojasnil, da doslej zbrani podatki o partizanskem poboju Romov v Iški zadoščajo le za okvirno rekonstrukcijo tragičnega dogodka iz maja 1942, zato bodo nadaljevali zbiranje arhivskega gradiva, ki bi prispevalo k boljšemu razumevanju primera. »Za zdaj se kot edini razlog za usmrtitev večje skupine Romov v Iški kaže ’preventivno uničenje’ zaradi strahu partizanov, da bi jih Romi izdali,« še dodaja Jamnik.

Prav to, nezaupanje do Romov, strah pred ovajanjem oziroma že ugotovljeno izdajstvo, je bil glavni, če ne edini razlog za vsaj štiri znane primere množičnih pobojev Romov med drugo svetovno vojno na slovenskih tleh. Kot je pred časom za Mladino pojasnil dr. Andrej Studen z Inštituta za novejšo zgodovino, je bilo po sicer zelo nepopolnih podatkih med drugo svetovno vojno umorjenih približno 170 Romov, kar priča, da je bil poboj v Iški vasi med obsežnejšimi.

»Odkritje množičnega grobišča Romov, ki so jih partizani maja 1942 pobili pri Igu, je seveda strašljivo in človeka z vestjo in moralno držo ne pušča ravnodušnega,« meni Studen. V svojem delu Neprilagojeni in nevarni, ki popisuje podobo in položaj Romov v preteklosti, je zapisal, da ta poboj nikakor ni bil samo napaka narodnoosvobodilnega gibanja, kot so razlagali nekateri zgodovinarji, temveč gre pri vseh štirih večjih pobojih Romov leta 1942 za navaden zločin. »Zločin, ki je seveda nedopusten. Iskanje krivcev, ki naj bi jih izročili roki pravice, se mi danes, ko je od zločina preteklo že 75 let, sicer ne zdi več smiselno. Zaželena pa bi bila resna historična raziskava. Pod resna mislim, da se zavoljo tega ne bi negativno etiketiralo celotno partizansko gibanje, kar je danes, z vidika domnevnega prizadevanja za spravo, še kako v modi in spolitizirano. Take izkrivljene prikaze zgodovine in njihove podpihovalce milo rečeno preziram in le upam lahko, da se s svojimi intencijami ne bodo kričavo prilepili na tragični konec Romov, pobitih na Igu.«

Ne bom pretiraval, če rečem, da ima večina ljudi še danes negativen odnos do teh bojda drugačnih »divjakov« in da lahko tudi danes govorimo o t. i. sekundarnem rasizmu, pravi dr. Andrej Studen.

Studen dodaja, da je treba razumeti, da so bili Romi pobiti v zelo nevarnih okoliščinah in da je bil med partizani prisoten predvsem strah pred izdajanjem okupatorju. Nomadske Rome so zato takrat opozarjali, da so njihove migracije sumljive in nezaželene. Romi pa so že v časih pred vojno veljali za »sila nevarne ljudi«, bili so kriminalizirani, bili so zlasti veliko breme in nadloga za kmeta »in ne gre dvomiti, da so bili s takim mnenjem in odnosom do ’manjvrednih’ prežeti tudi številni partizani«.

»Gotovo si zaslužijo dostojen pokop, naša družba pa bi lahko podobno kot nemška namenila več pozornosti vsem žrtvam druge svetovne vojne, torej tudi porajmosu, genocidu nad Romi med drugo svetovno vojno sploh. Pri obravnavi žrtev ne gre favorizirati samo holokavsta, temveč se je treba z vsem spoštovanjem spomniti tudi številnih drugih žrtev uničevalne tehnologije druge svetovne vojne,« še opozarja Studen.

Razloge za preganjanje Romov in odklonilen odnos večinskega prebivalstva do njih gre iskati že v daljni zgodovini, pojasnjuje. Odkar so se prikazali v Evropi, torej pred približno 600 leti, so bili zaradi nomadskega in prevladujočim normativom Evropejcev neprilagojenega načina življenja deležni sumničenja, nezaupanja in stereotipnih negativnih predsodkov stalno naseljenega prebivalstva. Od 18. stoletja se je vse bolj krepil rasističen pogled nanje, med domnevno »civiliziranimi« Evropejci pa se je razširila predstava, da so »virtuozi tatvine«. Reševanje t. i. ciganskega vprašanja je postajalo v 20. stoletju vse bolj žgoč problem in je šlo z roko v roki s takratnimi pogledi na manjvredne, pokvarjene, nezaželene in degenerirane elemente družbe.

»Odklonilen pogled na marginalne Rome je bil splošen in vseprisoten ter ni bil omejen samo na nekatere družbene skupine, ki bi bile kakorkoli politično ali svetovnonazorsko opredeljene. Ne bom pretiraval, če rečem, da ima večina ljudi še danes negativen odnos do teh bojda drugačnih ’divjakov’ in da lahko tudi danes govorimo o t. i. sekundarnem rasizmu.« Nestrpnost do Romov seveda ne vodi nikamor. V okviru urejanja težav, s katerimi se Romi spoprijemajo, se Studen zavzema za konsenz med našo domnevno »civilizirano« družbo in Romi, seveda za dogovore brez fige v žepu in v splošno zadovoljstvo enih in drugih, »a kot lahko spremljamo, se številne učinkovite rešitve v nekaterih okoljih zdijo še zelo utopične«.

Predsednik odbora za izkop in pokop umorjenih Romov med drugo svetovno vojno Zvonko Golobič pojasnjuje, da gre za prvi izkop romskih žrtev medvojnega nasilja v Sloveniji. V preteklosti so sicer že sondirali v okolici Črnomlja, »a neuspešno, čeprav imamo izjave verodostojnih prič o lokaciji grobišča. Je pa predvideno, da se bo delo nadaljevalo prihodnje leto v Črnomlju, upamo pa, da tudi v okolici vasice Žažar nad Vrhniko, kjer je zagotovo še eno grobišče.«

Golobič poudarja pomembnost takšnih izkopavanj, predvsem zato, »da se te stvari predstavijo širši javnosti, saj vemo, kakšno mnenje v družbi prevladuje o romski skupnosti. Ni prav, da zgolj s prstom kažemo na to, kakšni so Romi, pač pa jih poskušajmo razumeti, tudi tako, da izvemo kaj o njihovi preteklosti. V obdobju druge svetovne vojne so na Slovenskem Rome preganjali vsi, Italijani, Nemci in partizani. Romi pa niso imeli druge izbire, kot da so bežali in se umikali na rob družbe in okolja, predvsem zato, da so le imeli mir in varnost. Tudi v tem je namreč eden od razlogov, zakaj je stanje v romski manjšini danes takšno, kot je. O tem sem prepričan.«

Golobičeva misel se zdi še kako smiselna. Izkopavanje žrtev partizanskega nasilja se izvaja že leta, če ne desetletja, ne glede na to, ali v grobiščih ležijo Slovenci ali pripadniki kake druge narodnosti, očitno pa so nazadnje in šele nedavno na vrsto prišli tudi Romi.