Vera in šolska prehrana

»Uresničevanje verske svobode v slovenskih javnih šolah je mogoče le s pomočjo lažnih zdravniških spričeval,« se glasi naslov članka v eni od izdaj revije Pravna praksa, v katerem je avtor povzel predavanje dr. Mateja Avblja. Na predavanju, ki je potekalo na Pravni fakulteti v Ljubljani tik pred tradicionalno Rdečo mašo (s to katoliški pravniki prosijo boga za pomoč pri svojem delu), je Avbelj sicer govoril na splošno o svobodi vere in vesti v slovenskem šolskem prostoru. Na neprimerno sedanjo ustavno ureditev in tudi interpretacijo ustave, kakršno ponuja ustavno sodišče v tem delu, pa je nakazal s primerom šolske prehrane.

Težavo prilagajanja jedilnikov verskemu prepričanju učenk in učencev naj bi v praksi reševali tako, »da učenke in učenci v šole prinašajo zdravniška opravičila, da določene hrane ne smejo jesti iz zdravstvenih in ne iz verskih razlogov. To pomeni, da se morajo učenke in učenci sklicevati na bolezen, da lahko v slovenski javni šoli uresničujejo pravico do svobode vesti.« »Ob tem, da mora islamska deklica, ki ne želi jesti svinjine, izkazati, da je bolna, pa se je kritično, tehtno vprašal: ’Ali ni to neznosno moralno zavržno?’« povzetek Avbljevega predavanja konča avtor članka.

Obrnili smo se na ministrstvo za šolstvo. Zakaj mora islamska deklica to reševati z zdravniškim spričevalom? Zakaj mora krščanska deklica v petek jesti meso, čeprav ji vera to prepoveduje? In nasprotno, zakaj noben otrok v petek ne dobi mesa, ker se je šola odločila spoštovati voljo večine, torej željo staršev katoliške vere?

Na ministrstvu pojasnjujejo, da ustava v 41. členu določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno (svoboda vesti). Ter da je svoboda učencev in dijakov omejena s pravico drugih.

Na ministrstvu pojasnjujejo, da ustava v 41. členu določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno (svoboda vesti). Ter da je svoboda učencev in dijakov omejena s pravico drugih. Šola je, dodajajo, nevtralen, odprt prostor, kjer je poudarek tudi na multikulturnosti. Javna šola ne sme ovirati osnovnega osebnega izražanja vere. Biti mora prostor privajanja na različnost, drugačnost in izjeme. Laičnost javne šole je zagotovilo njene nevtralnosti, ki zagotavlja enakopravno udeležbo vsem subjektom, ne glede na nazorske in druge razlike.

Glede šolske prehrane morajo šole upoštevati Smernice za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki določajo, da morajo biti pripravljeni obroki sestavljeni iz priporočenih kombinacij različnih vrst živil iz vseh skupin živil, saj to ob ustreznem energijskem vnosu zagotovi zadosten vnos vseh hranil, potrebnih za normalno rast, razvoj in delovanje organizma. Poleg tega morajo šole pri organizaciji šolske prehrane »upoštevati zdravstvene omejitve učencev in v ta namen upoštevati mnenje lečečega zdravnika. Menije za alternativne vrste prehranjevanja šola lahko pripravi v skladu s svojimi zmožnostmi in v dogovoru s starši, ni pa to njena dolžnost. Prav tako šole, kot tudi vrtci, lahko posebno prehrano posameznikom glede na njihove želje, prepričanje in podobne osebne okoliščine ponudijo kot možnost v skladu s svojimi kadrovskimi, materialnimi in finančnimi možnostmi, ni pa to njihova obveznost.«