Piškava pravda

V drugi polovici leta 2008 je Islandijo – kot večino svetovnega gospodarstva – prizadela finančna kriza. Takrat so insolventnost razglasile vse tri največje komercialne banke v državi. Glede na velikost islandskega gospodarstva je bila tamkajšnja bančna kriza največja kriza kateregakoli gospodarstva v zgodovini. Država je strmoglavila v gospodarsko depresijo: bruto domači proizvod se je zmanjšal za 10 odstotkov, občutno se je znižala vrednost islandske krone.

Kazensko zares ni odgovarjal nihče, nič drugače kot v večini držav, ki so se spoprijele z zadnjo finančno krizo – niti bančniki niti politiki. Krizi je sledilo obdobje varčevanja, kleščenja socialne države – odpravljanja državnega dolga na plečih tistih, ki imajo že tako ali tako najmanj. Vendarle pa je bila Islandija ena redkih držav, ki so iskale odgovorne – odgovornost je pripisala tedanjemu predsedniku vlade Geiru Haardeju. No, vsaj simbolno.

Leta 2012 je islandsko nacionalno sodišče Landsdomur – ustanovljeno z namenom kazenskega pregona ministrov ali predsednika vlade – presojalo o primeru Geira Haardeja, ki ga je islandski parlament obtožil malomarnega delovanja v času finančne krize. Spoznalo ga je za krivega, saj naj ne bi bil pravočasno sklical izredne seje vlade, ko se je začel islandski bančni sektor sesedati. Tako naj bi bil prekršil ustavno načelo, ki narekuje, da se kabinet sestane, kadar je treba obravnavati pomembne državne zadeve. Haarde, ki je nekaj let deloval kot finančni minister in bil zaposlen tudi v centralni banki, bi moral nemudoma na sestanku preučiti ogroženost javnih financ.

Oproščen pa je bil v vseh drugih točkah obtožnice – oprostili so ga obtožbe o malomarnem delu in hudem zanemarjanju dolžnosti ter obtožb, da se ni zavedal problema napihnjenega balona bančnega sektorja in da ni temeljito preučil posebnega vladnega poročila o finančni nestabilnosti leta 2006. Glede na majhnost prekrška je država kar sama pokrila stroške postopka, Haarde pa je bil – zaradi starosti in ker do takrat ni zagrešil kakih prekrškov –oproščen tudi prestajanja kazni.

Oktobra 2012 se je obsojeni iz načelnih razlogov odločil za pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). V njej je trdil, da mu je bila kratena pravica do pravičnega sojenja in da kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen, ni jasno določeno z zakonom. Sedaj je ESČP v prvi točki pritožbe ugotovilo, »da je bil pravni postopek pravičen in da Haardeju niso bile kršene temeljne človekove pravice«, v drugi točki »pa se strinja z islandskim sodiščem, da je načelo pomembnih vladnih zadev dovolj jasno opredeljeno«.

A presoja ESČP bržkone ne bo pretirano obremenjevala Haardeja. Medtem si je že politično opomogel, saj od februarja 2015 opravlja naloge islandskega veleposlanika v Združenih državah Amerike. Pravna Pirova zmaga po islandsko.