Desni smuk po nacionalki

Ob nedeljskem intervjuju kralja desnega novinarstva Jožeta Možine s princem desnega novinarstva Petrom Jančičem smo bili polni velikih pričakovanj, vendar nam sočutje ne dovoli, da bi ju obravnavali na hladen, žurnalističen način. Liki, ki so nastopili v oddaji, denimo Dejan Karba, ki se je že pred leti utopil v teorijah zarot, Peter Jančič, ki se krivenči od stiske in strahu, in ne nazadnje tudi Jože Možina, ki bi naredil vse, da bi ga Veliki vodja pohvalil, potrebujejo razumevajočo in veščo pisateljsko roko, ki bi zmogla z epskim zamahom zapopasti demone, ki obsedajo te može, razviti njihove psihološke profile ter pojasniti, zakaj so, kakršni so. Lahko bi se smejali, ko je Jančič Trumpa vztrajno imenoval Trumf (sic!) in ga je Joško Možina potrpežljivo popravljal. Ampak v resnici nas je stisnilo v prsih in pomislili smo: saj vendar ve, kako se izgovori priimek ameriškega predsednika, a je povsem zablokiral, v stiski je, ukleščil ga je krč – in kdo smo mi, da bi se v teh razmerah komurkoli posmehovali?

Možino je zanimalo, kje je bila točka preloma slovenskega novinarstva, kdaj je šlo vse skupaj nepovratno po poti pogube. Kot na vsa druga vprašanja Jančič tudi na to ni odgovoril, bi pa gospodu Možini na tem mestu ponudili odgovor: začetek konca relevantnih dnevnikov je v Sloveniji nastopil v trenutku, ko je Peter Jančič kljub skoraj popolnemu nasprotovanju aktiva novinarjev postal odgovorni urednik časnika Delo.

Saj bi rekli, da je glede na kakovost nacionalke skrajni čas, da za svetovalca angažirajo Jančiča, a se hkrati zdi, da ga niti ne potrebujejo, saj so vsemu kos že sami. V torek je Rosvita Pesek v Odmevih gostila dr. Andreja Rahtena, zgodovinarja in člana SDS, ki si je s članstvom v stranki priboril tudi (zdaj že nekdanje) veleposlaniško mesto na Dunaju. Takšnih slavospevov, kot jih je pel mlademu desnemu premieru Kurzu, zlepa nismo slišali, zdelo se je, da je celo Rosviti Pesek nekoliko nerodno.

A nadaljevalo se je še bolje, Igor Pirkovič je šel v zapor na obisk k Milku Noviču, nepravnomočno obsojenemu morilcu direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika. Prispevek so predvajali dan pred obravnavo Novičeve pritožbe na višjem sodišču. Ali je prispevek, ki dan pred odločitvijo sodišča trdi, da je Novič nedolžen, medijski pritisk javne televizije na sodstvo? Zakaj s prispevkom niso počakali en dan in ga objavili takrat, ko bi bila znana odločitev sodišča – tako bi ga bilo mogoče postaviti tudi v celotni kontekst? Ali gre za politične pritiske? SDS in njegovi satelitski mediji v skladu s svojimi napadi na sodstvo že nekaj časa skušajo prikazati Kemijski inštitut kot del kokainsko-mafijske naveze, o tem pa javno govorijo tudi poslanci SDS, katerih politični program je prav vztrajno udrihanje po sodstvu.

Čeprav SDS glede spoštovanja sodstva ne moremo zaupati, si ne moremo kaj, da ji ne bi priznali poznavanja kokainskih poslov. Že njen podmladek je znan po tem, da si rad privošči dober smuk.