Vsaka (dobra) poteza šteje

Nekega večera se s prijatelji usedemo v lokal in naročimo pivo. Razgledamo se naokoli in ugotovimo, da se čisto vsi navzoči z vso svojo možgansko kapaciteto osredotočajo na raznovrstne življenjsko pomembne podvige. Za sosednjo mizo sedi skupina strokovnjakov za bojevanje proti smrtonosnim virusom, ki svet rešuje pred epidemijami nalezljivih bolezni. Zraven njih za manjšo mizo sedi mlad par, ki ima precej zapleten odnos: sta namreč akterja hladne vojne. Dekle predstavlja Sovjetsko zvezo, fant pa Združene države Amerike. Intenzivno se bojujeta za politični vpliv nad drugimi državami sveta. Nekaj metrov stran opazujemo omizje okoljsko ozaveščenih prijateljev, ki tekmujejo v tem, kdo bo uspešnejši v fotosintezi. Eden od njih vidno uživa in se ves čas smeji, saj končno enkrat zmaguje, ker najbolj uspešno pogozduje planet. Ob njih se gnete in na ves glas vriska klapa mladih monarhov, ki se trudijo razširiti svoje veličastne imperije.

Vsi ti prizori niso presenetljivi. Smo namreč v Dobri potezi, prvem lokalu pri nas, ki se namesto na pijačo, prigrizke in glasbo osredotoča na igranje družabnih iger. Koncept lokala odraža duha časa – produkcija družabnih iger je zadnjih nekaj let v razcvetu, navdušencev za igranje pa vedno več.

Igričarstvo danes ne pomeni več zgolj samotarskega posedanja pred računalniškim zaslonom, mlatenja digitalnih ork, prvoosebnih streljačin in špricanja krvi. Igranju računalniških iger se aktivno postavlja po robu kultura igranja namiznih družabnih iger, ki je zadnja leta v silovitem vzponu. Strateško razmišljanje, metanje kock in blefiranje so vedno večja alternativa klasičnemu družabnemu življenju, celo resna alternativa žuranju. Temu pritrjuje podatek, da je treba, če želite petkov večer preživeti ob igrah v Dobri potezi, že ure pred prihodom rezervirati mizo; kot v kakšni ugledni restavraciji.

Vsako leto si po vsem svetu zamislijo in izdelajo skoraj tisoč novih namiznih iger; od tega se približno polovici uspe prebiti pod okrilje velikih založniških hiš, ki omogočijo, da se igre znajdejo na prodajnih policah in postanejo »mainstream«. Pri najpopularnejših igrah govorimo o večmilijonskih nakladah. In zadnje desetletje prodaja vztrajno raste: po podatkih tržno raziskovalnega podjetja NPD naj bi bila v Veliki Britaniji letna rast med 20 in 35 odstotki, v Združenih državah Amerike pa okoli 20 odstotkov. Pri nas je po podatkih specializirane trgovine TojeTo prodaja namiznih iger v zadnjih nekaj letih poskočila za 40, celo 50 odstotkov. Proizvodnja je tako nasičena, da je, podobno kot denimo pri glasbi in literaturi, konkurenca za pridobitev okrilja založniških hiš ogromna.

Od nastanka namizne družabne igre, pri katerem sta poleg izvirne ideje zelo pomembna tudi matematični in oblikovalski vidik, traja približno tri leta, da igra pride v javnost. In še to zgolj takrat, ko ima ustvarjalec srečo, da ga sploh registrira kakšen resen založnik. V treh letih testne dobe igro iz vseh možnih kotov analizirajo profesionalni recenzenti, katerih temeljno poslanstvo je, da prepoznajo morebitne logistične nepravilnosti. Zaradi izjemno zapletenega procesa izdaje iger je na igričarski sceni dejavnih ogromno neodvisnih proizvajalcev in neodvisnih založb, ustvarjalci pa se v iskanju finančne podpore novonastalim igram pogosto obrnejo tudi na široko javnost in množično financiranje oziroma crowdfunding.

Vsako leto si po vsem svetu zamislijo in izdelajo skoraj tisoč novih namiznih iger in najpopularnejše imajo večmilijonske naklade. Pri nas je po podatkih specializirane trgovine TojeTo prodaja namiznih iger v zadnjih nekaj letih poskočila za 40, celo 50 odstotkov.

Nekaj takšnih primerov je bilo tudi pri nas, igri domačih avtorjev Less in Tracker sta denimo zbirali sredstva na Kickstarterju in njuni crowdfunding kampanji sta bili uspešni. Kljub temu pa strokovnjaki iz društva Igrolog pravijo, da lokalna proizvodnja izvirnih družabnih iger ne poteka na profesionalni ravni. Sklepajo, da najbrž zato, ker domači ustvarjalci iger nimajo tolikšnega potrpljenja, da bi svoje delo tri leta preizkušali, preden ga izstrelijo na tržišče. »Pri nas še ni takšne igre, ki bi svoje mesto lahko našla na prodajnih policah po Evropi in v svetu,« pravi Žiga Oset, član društva Igrolog in idejni vodja slovenskega podcasta o družabnih in namiznih igrah Na potezi. Pri tem pa dodaja, da »je bilo pri nas vseeno kar nekaj dobrih poskusov namenskih družabnih iger, katerih primarna vloga je lajšanje nekega delovnega procesa, ki je običajno vezan na družbeni angažma v takšni in drugačni obliki«.

Kot presežek je izpostavil igro Mestni vizionar, ki jo je nedavno pod okriljem urbanističnega kolektiva prostoRož ustvarila Zala Velkavrh. Ta pravi, da so »konvencionalna orodja za vključevanje prebivalcev v procese načrtovanja javnega prostora, kot so na primer moderirane debate, za mlade precej nezanimiva, zato ostaja velik izziv, kako pritegniti to ciljno skupino«. Tega izziva so se v prostoRožu lotili z družabno igro za grajenje vizij o javnem prostoru. Po besedah avtorice ta za zdaj sicer še ni ustrezen nadomestek za dobro razvita orodja participativnega načrtovanja, lahko pa k razmisleku o mestih pritegne ljudi, ki jih te teme prej niso zanimale.

Družabne igre so se v zadnjih letih osvobodile okovov geekovske kulture in družinskega življenja, kjer so dolgo časa prevzemale vlogo medgeneracijskega povezovanja, predvsem pa vlogo začasnega motilca naspidiranih otrok. Navdušenci, predvsem tisti odrasli, so se v zadnjih letih prek organiziranih srečanj, za katera je odgovorno predvsem društvo Igrolog, povezali in svoje igričarsko udejstvovanje razširili onkraj udobja svojih domov. Ustvarili so skupnost.

Dobra poteza je nastala po vzoru podobnih lokalov, ki se zadnja leta kot gobe po dežju pojavljajo po vsem svetu. Za nastanek igralne kavarne so zaslužni krovni člani društva Igrolog, ki si zadnjih nekaj let s promocijo igričarskih presežkov prizadeva pokazati, da je igranje namiznih družabnih iger, kot so zapisali na svoji spletni strani, »sodoben, raznolik in fleksibilen medij, ki ima ogromno družbenega potenciala« – da gre torej za stvar, ki ni zgolj za otroke. Sprva so se navdušenci dobivali v ljubljanskem kreativnem centru Poligon. V prvih dneh obstoja društva se je srečanj udeleževalo zgolj kakšnih deset entuziastov. A nič hudega sluteči so zajeli val popularizacije družabnih iger in v manj kot enem letu se je dogodkov redno udeleževala množica 150 radovednežev. Očaki društva so zato odprli Dobro potezo in v manj kot letu po odprtju je število navdušencev eksponentno poskočilo, pravi Oset.

Že ob prvem obisku Dobre poteze obiskovalcu postane jasno, kako zelo se je razvila produkcija družabnih iger od časa, ko smo na domačih policah imeli zgolj zbledelo škatlo jugoslovanskega izvoda Monopolija in »znucanega« paketka kart za tarok. V Dobri potezi lahko izbiramo med več kot tristo igrami in resnično se nekaj najde za vsakogar.

Igranje tovrstnih iger pa se človeku lahko hitro zameri, še zlasti, če se ne loti igranja take, ki bi ustrezala njegovemu značaju in osebnosti, pa tudi kontekstu, v katerem igra, in družbi, s katero igra. Ravno v tem je temeljno poslanstvo društva Igrolog in osebja Dobre poteze – prek pogovora si prizadevajo ugotoviti, katera igra je prava za posameznega obiskovalca, saj je seveda tudi njim v interesu, da se ta še kdaj vrne. Če te s pravilno izbiro igre prepričajo in postaneš redni obiskovalec, te postopoma uvajajo v vse zahtevnejše izzive. Za ohranjanje zanimivosti je namreč nujno, da igranje ni preveč preprosto, hkrati pa ne sme biti prezahtevno.

V Dobri potezi k sreči premorejo bogat žanrski in tematski nabor družabnih iger. Od sodelovalnih, v katerih igralci skupaj tekmujejo proti igri, do takšnih, v katerih tekmujejo med seboj. Znotraj žanrov pa lahko najdemo še nešteto podžanrov, od strateških (Ticket to Ride) in miselnih (Hive) iger, prek takšnih, pri katerih je igralec popolnoma odvisen od sreče (Črvavice), do bleferskih (The Resistance, Werewolf, Sheriff of Nottingham) in takšnih, ki spodbujajo laganje in zahrbtno sklepanje zavezništev (Diplomacy, Game of Thrones – namizna različica Igre prestolov).

Skrben izbor igre je izjemno pomemben, saj lahko napačen izbor iz marsikoga izvabi plat, ki je pri njem sicer ne poznamo, celo lastnost, za katero še sam ni vedel, da se skriva v njem. Tovrstne neprijetne izkušnje pri igranju družabnih iger so še nevarnejše od morebitnega požiranja plastičnih figuric, ki se zaradi nerodnosti prav tako lahko pripeti in zaradi česar ni slabo, če igralci poznajo Heimlichov prijem. Učinek družabnih iger je lahko podoben kot pri zlorabi alkohola, zloglasnega spodbujevalnika potlačenih lastnosti osebnosti. Na površje lahko privre denimo pretirana tekmovalnost, privoščljivost, tudi izrazita agresija, ki je najočitnejša pri tistih, ki ne znajo izgubljati. To opažanje potrjuje tudi Oset, ki ima kot izkušen igričar za seboj že kar nekaj neprijetnih izkušenj s tovrstnimi situacijami. Pravi, da so najpogostejše pri tako imenovanih bleferskih igrah in igrah, ki spodbujajo zahrbtne poteze.

A če odmislimo tovrstne neprijetne izkušnje, za katere je ponavadi kriva zagrizena tekmovalnost, se vseeno lahko vprašamo: kako to, da v času vzpona spletnih družabnih omrežij, fotorealističnih računalniških iger, navidezne resničnosti (virtual reality), obogatene resničnosti (augmented reality) in ne-vem-kakšnih-vse resničnosti, vztrajno raste tudi priljubljenost namiznih iger, sestavljenih zgolj iz preprostih analognih elementov, kot so igralna plošča, plastične figurice in igralne kocke?

Žiga Oset meni, da je odgovor na dlani – ker se ob tem lahko v živo družimo s prijatelji, se s tem, ko igramo različne vloge, zabavamo in celo sprostimo: »Za nekaj časa pobegneš v drugo resničnost in prevzameš popolnoma drugačen miselni koncept, kot je ta, ki prežema tvoj vsakdan. Najpomembnejše pa je, da si ob tem obkrožen z dobro družbo.«