Kako si podaljšati rok trajanja

»Mami, kdaj boš ti umrla?« slišim za sabo vprašanje šestletnega sina, ko zvečer odhajam iz njegove sobe. Preplavi me občutek slabe vesti. Verjetno si to vprašanje zaslužim. Od konca poletja že žongliram med dopoldanskimi in večernimi vajami v gledališču ter poskusom prisotnosti v življenju svojih otrok. Ravno zdaj sta morala začeti hoditi v prvi razred, ko imam končno po več letih niz spodobnih projektov. To pomeni tudi spodobno plačanih. Že od začetka sezone in šolskega leta se resno trudim dokazati, da zmorem vse. Ob nedeljah naredim načrt, kdo vozi v šolo, kdo pripelje iz šole, kdo odpelje na hip hop, kateri dan je katera zunajšolska dejavnost in kaj je zanjo treba pripraviti, kdo pregleduje domače naloge, kateri otroški rojstni dan in zdravnik je ta teden. Na hodnik zlagam torbe – šolsko, za telovadno opremo, za rezervna oblačila. Svojo s tekstom za vaje, obleko, da se preoblečem, pižamo, ščetko za zobe, polnilcem za mobitel; računalnik. Boštjanove torbe z inštrumenti so tako ali tako vedno pripravljene na hodniku in samo menjuje kombinacije inštrumentov za različne koncerte. V naši predsobi je ob nedeljah kot na železniški postaji. Tedenski načrt rišem na črno pobarvano steno, tako da vsi vemo, kaj se dogaja. Sinova sta me prisilila, da sem nanj dopisala/dorisala še NIČ v soboto, pečenje palačink v nedeljo, gledanje Živ-žava in vikend igranje igric, 20 minut. Uboga otroka, zahtevata, da se v urnik vpiše njuna pravica do prostega časa. Ob koncu tedna tudi histerično tiskam račune, ki jih moram poslati, če hočem, da nam kdo kaj plača, in delam odrasle stvari, kot so: pranje, čiščenje, osebna higiena, priprava projektov, odgovarjanje na e-maile, komunikacija s prijatelji in starši, naročanje stvari prek interneta in podobno.