Komentar / Bi umrli za domovino?
Sedemindvajset let ni bilo dolgočasnih. V prvem desetletju je razumno gospodarsko politiko zagotavljala Banka Slovenije. A neumnosti, ki vplivajo tudi na današnji čas, ni manjkalo.
Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati samostojne prihodnosti: plakat, ki je nagovarjal prebivalce Slovenije, da na plebiscitu decembra 1990 obkrožijo ZA
© Joco Žnidaršič
Na jutrišnji dan pred 27 leti smo imeli plebiscit. Od zdajšnjih dveh milijonov prebivalcev Slovenije jih četrt milijona še ni bilo rojenih, četrt milijona pa jih še ni imelo volilne pravice; o tem, kar imamo, je tako odločala polovica zdajšnjega prebivalstva Slovenije. Takrat bi, če bi ljudi vprašali, večina rekla, da bi umrli za domovino; najbrž bi si le redki upali reči, da ne bi, ali da je vprašanje nesmiselno. Kaj bi isti volivci rekli zdaj? Pripravljenih umreti za domovino bi bilo manj, velika večina pa bi glasovala tako, kot je takrat, ne toliko za »stoletne sanje slovenskega naroda«, ampak ker je bila želja po slovenski državi predvsem želja ohraniti življenjsko raven in izogniti se takrat že predvidljivim posledicam še bolj neracionalnih nacionalizmov v drugih delih Jugoslavije. Tudi »nazaj v Evropo«, spet nekakšne stoletne sanje malo pozneje, so bile pravzaprav le zasilni izhod; razumne alternative ni bilo.