Pregled leta: Katalonska »ruptura«

Prvega oktobra so v Barceloni, prestolnici ene izmed avtonomnih španskih regij, poskušale enote španske policije z nasiljem preprečiti referendum, na katerem so se prebivalci, skladno z univerzalno demokratično pravico do samoodločbe naroda, opredeljevali do samostojnosti regije. Prizori nasilja nad državljani de iure demokratične evropske države, kakršnih na stari celini ni bilo že nekaj desetletij, so obšli svet in pustili še en teman madež v španski zgodovini. Ranjenih je bilo skoraj 900 volivcev in volivk. Referenduma se je kljub vsemu udeležilo 43 odstotkov volilnih upravičencev, ki so 90-odstotno podprli neodvisnost in katalonskemu predsedniku Carlesu Puigdemontu podelili mandat za razglasitev samostojnosti.

Dosedanje katalonske oblasti trdijo, da je bila ruptura enostranski prelom z Madridom, zadnji možen odgovor na neodzivnost španskih oblasti na njihove zahteve po večji avtonomiji regije. Katalonci so zaman pojasnjevali, da ima njihova dežela – zaradi lastnega jezika, kulture in samosvoje politične drže v zgodovini – poseben položaj na Iberskem polotoku, po teži primerljiv z dominantno Kastiljo, kar je motilo tudi dolgoletnega diktatorja Franca, ki je prepovedal uporabo katalonščine kot uradnega jezika in zatrl vse oblike samouprave znotraj Španije. Da tudi nova demokratična Španija, vzpostavljena po koncu diktature, nima posluha za njihova hotenja, so Katalonci doumeli leta 2010, ko je špansko ustavno sodišče »oklestilo« v španskem parlamentu leta 2006 že potrjen avtonomni statut Katalonije, ki bi dajal regiji večjo avtonomijo. Takšen odnos Madrida do Barcelone je v času gospodarske krize prispeval h krepitvi gibanja za samostojnost, a so španska sodišča referendume razglašale za protiustavne, njihove pobudnike pa oglobile in jim prepovedale opravljanje javnih funkcij.

»Španski mediji trdijo, da so bili policisti tisti, ki so bili napadeni in poškodovani. Poškodovani s čim? Z glasovnicami?«
Katalonski nogometni trener Josep Guardiola o referendumskem nasilju

Še trše so se odzvale ob letošnjem prvooktobrskem referendumu. Z uveljavitvijo 155. člena španske ustave so »zamrznile« avtonomijo Katalonije in razpisale nove regionalne volitve. Predsednik Puigdemont je s še tremi ministri pobegnil v Bruselj, kar mu je dobršen del katalonskih zagovornikov samostojnosti zameril. Osem drugih ministrov so španske oblasti zaprle kot kriminalce.

Pričakovati je, da bo Madrid, če bo nova katalonska vlada spoštovala ozemeljsko celovitost Španije, umaknil sankcije. Na volitvah so sicer sodelovale vse stranke, ki se zavzemajo za samostojnost Katalonije – tudi Puigdemont s Katalonsko evropsko demokratično stranko – toda tokrat ne z enotno listo. Seveda pa so španske oblasti katalonskemu prebivalstvu ves čas »pojasnjevale«, da je projekt neodvisne Katalonije v resnici le projekt nekaterih slojev katalonske elite, ki se zavzemajo za samostojnost zaradi svojih političnih in ekonomskih interesov. Pri tem pa se povsem izogibajo razpravi o pravici vsakega naroda do samoodločbe, ne glede na ustavno-pravne norme.

Povedno je, da se vrhovi evropske politike niso odzivali na dogajanje v Španiji. Tudi ob prizorih nasilja nad volivci so »ocenili«, da gre za »notranjo zadevo Španije«.