Ddr. Jekyll in gospod Hyde

Ob menjavi dveh tretjin ustavnih sodnikov v preteklem letu se o nobenem novem ustavnem sodniku ni govorilo toliko kot o domnevnem čudežnem dečku slovenskega pravnega sveta, mladeniču z dvema (tujima) doktoratoma in predavatelju na Harvardu – Klemnu Jakliču. Tedaj so eni trdili, da ni bolj vrhunskega pravnega strokovnjaka, ki bi bil sin slovenske matere. Drugi pa so opozarjali, da je politično oziroma politikantsko ter tudi osebnostno sporen kandidat in kot tak povsem neprimeren za tako občutljivo funkcijo in tako majhen kolektiv, ki ima končno besedo pri najpomembnejših vprašanjih v družbi.

Kateri so imeli prav? Na to vprašanje je prvi odgovoril kar Jaklič sam, ko je po pol leta oziroma opravljenih petih odstotkih mandata tvitnil: »Polovica leta dela na ustavnem sodišču. Poleg soglasnih odločitev tudi 15 ločenih mnenj, v katerih razsodil v prid pravice posameznika, sodniki, ki se označujejo za levo-liberalne, pa v prid države. Slovenska fabricirana realnost je lahka tarča.« S tem se je že takoj na začetku mandata tudi javno postavil na nasprotno stran od večine drugih sodnikov. Javnosti je sporočil, da jih prezira, da z njimi ne misli sodelovati.

Jaklič je sicer prvi ustavni sodnik, ki je (tudi med opravljanjem funkcije) ostal dejaven na družabnih omrežjih. Na Twitterju recimo objavi link do vsakega svojega ločenega mnenja, s po tviteraško kratkim sočnim pripisom, kaj lahko v novi kolumni, oprostite, ločenemu mnenju, pričakujemo. In to kljub temu, da je na javni predstavitvi pri predsedniku Borutu Pahorju napovedal ukinitev Twitter računa ter tudi, da nikakor ne bo komentiral sodnih zadev, da ne bi kršil videza nepristranskosti, ki pritiče sodnikom.

Na prvi pogled se zdi, da je Jaklič pogosto osamljen pri pozitivnem aktivizmu v prid človekovih pravic in da pri tem deli usodo nekdanjega ustavnega sodnika dr. Cirila Ribičiča, ki se mu je dobršen del mandata dogajalo prav to.

A tako je zgolj na prvi pogled. Ne glede na to, da je politična desnica Ribičiču pogosto kaj očitala zaradi politične preteklosti in vloge njegovega očeta v prejšnjem političnem sistemu, pa mu nikoli nihče ni mogel očitati nesodelovanja, nepripravljenosti sklepanja kompromisov, zbliževanja stališč in iskanja soglasja, kot tudi ne neprimernega odnosa do kolegov in obračunavanja z njimi v javnosti.

Ribičič je sam že pred letom dni v intervjuju za Mladino povedal, da se utegne glede na (trenutno) sestavo ustavnega sodišča Jaklič pogosto znajti v manjšini: »Predstavljam si, da je močnejši pri utemeljevanju ločenega mnenja kot pri graditvi večinske odločitve. Sicer pa to pravijo tudi zame.« Ob tem je Ribičič še dodal, da bo Jaklič »nespoštljiv odnos do sogovornikov, tudi do nekdanjih ustavnih sodnikov, prisiljen opustiti, če bo postal ustavni sodnik, prav tako vnaprejšnje lahkotne sodbe o zapletenih ustavnih vprašanjih. Iz svojih izkušenj povem, da ni lahko ostati tiho ob krivičnih napadih, ker se tovrstne javne polemike za ustavne sodnike ne spodobijo.«

Tu pa se pojavi težava. Prav so imeli tisti, ki so opozarjali, da osebnostno ni dorasel funkciji ustavnega sodnika in da ji morda nikoli ne bo. Poleg Twitterja Jaklič tudi v drugih javnih nastopih (med drugim v rednem mesečnem pogovoru na Radiu Ognjišče) svoje kolege označuje za »formaliste, ki zgolj dvigujejo roke«, delo na ustavnem sodišču oziroma raven argumentacije njegovih sodniških kolegov pa naj bi bila po njegovem mnenju celo nižja kot na seminarjih, ki jih je obiskoval in se jih udeleževal kot mladi pravnik na Harvardu.

Na to se je predsednica ustavnega sodišča dr. Jadranka Sovdat za časnik Dnevnik odzvala z besedami, da so odločna argumentacija in tudi ostra ločena mnenja sprejemljivi oziroma celo zaželeni, da pa »mora biti polemiziranje usmerjeno ‘ad rem’ kot pri vsakem strokovnem diskurzu. Ločena mnenja so lahko ostra v strokovnih argumentih, vendar spoštljiva. S svojo prepričljivostjo lahko pomembno prispevajo k razvoju pravne misli in utrjevanju pravne kulture. Tega ne morejo doseči, če bi z njimi ali ob njih sporočali, kaj si na osebni ravni mislimo o kolegih, ki imajo drugačno mnenje od nas, ker bi s tem zapustili polje strokovnega diskurza.«

Večina ustavnih sodnikov se vedno bolj umika k »dvigovanju rok«, saj je kakršnakoli plodna vsebinska razprava s sodnikom Klemnom Jakličem že po pol leta praktično nemogoča.

Jaklič se sicer razpravi ‘ad personam’, ki nima nič s strokovno argumentacijo, ni bil sposoben upreti že ob imenovanju za ustavnega sodnika. Na kritike, da je politično (pre) tesno povezan z SDS oziroma z njenim predsednikom Janezom Janšo (Jaklič je bil celo govorec na enem izmed političnih mitingov SDS pred ljubljansko sodno palačo), se namreč ni odzval z navajanjem nasprotnih argumentov. Pač pa izpostavil, da sam ne more biti politično sporen kandidat, če pa so bili v preteklosti ustavni sodniki že nekdanji sodelavci in celo predsedniki političnih strank ter da so danes med kandidati tudi taki, »ki sodelujejo pri pisanju strankarskih programov«. S tem je povsem po nepotrebnem izpostavil prav dr. Cirila Ribičiča, kljub temu da je njegova zapuščina ustavnega sodnika ovrgla očitke o politični oziroma strankarski pripadnosti pri odločanju. In kar je še bolj presenetljivo, s tem je, ne da bi bil k temu izzvan, izpostavil (tedaj kandidata, zdaj ustavnega sodnika) dr. Mateja Accetta (ki je sodeloval pri pisanju programa SMC), s katerim bo moral sodelovati pri odločanju o najpomembnejših vprašanjih v družbi celih devet let.

A po informacijah, ki smo jih pridobili od zaposlenih na ustavnem sodišču, ki pa niso želeli biti imenovani, težava ni zgolj ali predvsem v javnem žaljenju in poniževanju vseh ustavnih sodnikov in strokovnih sodelavcev, ki se z Jakličem ne strinjajo. Ampak tudi v njegovem načinu dela, ki takšen odnos do sodelavcev vključuje tudi za štirimi stenami ustavnega sodišča na dnevni ravni.

Kompromisi so pogosto res gnili, a včasih so lahko tudi koristni. Poleg tega je to način, na katerega pri odločanju delujejo kolegijski organi, kakršen je tudi ustavno sodišče. Po naših podatkih pa Jaklič doslej ni bil pripravljen na kompromis oziroma zbliževanje stališč niti v enem primeru. Še več, nerazumevanje svojega pogleda na neko odprto vprašanje naj bi prepogosto razumel kot napad nase. Poleg tega naj bi bilo strokovno osebje, ki pripravlja osnutke za nadaljnjo razpravo ustavnih sodnikov, prisiljeno v navzkrižno preverjanje Jakličevih argumentov v mednarodni literaturi, saj se je tudi že izkazalo, da se je skliceval le na dele pravnih dokumentov, ki so podpirali njegovo tezo, druge pa (namenoma) prezrl.

Vse to je po naših informacijah že v pol leta res privedlo do razmer, nad katerimi se javno huduje Jaklič, in sicer da je večina preostalih ustavnih sodnikov nekako obupala nad njim in se prenehala zapletati v brezplodne debate, kdo ima (bolj) prav, ter se dejansko zatekla k »dviganju rok« oziroma preglasovanju njegovih argumentov.

V glavah in srcih ustavnih sodnikov z daljšim stažem in drugih zaposlenih na ustavnem sodišču je še živ spomin na ne tako davne čase, ko je Janševa večina na čelu z Janom Zobcem in Ernestom Petričem uveljavljala argument moči nad močjo argumentov ali pa rušila večinsko odločitev, kadar jim ta ni bila po volji. In to ne vedno najbolj spodobno. A razmere so se s prihodom Jakliča tako zelo spremenile, da zdaj vsi naši sogovorniki bolj ali manj v en glas priznavajo, da bi omenjene nekdanje sodnike takoj vzeli nazaj namesto Jakliča.

Ob povedanem je tako drugotnega pomena Jakličevo zavzemanje za malega človeka in človekove pravice, ki sicer res izhaja iz njegovih ločenih mnenj. Od vztrajanja na okopih in pisanja ločenih mnenj, ki naj bi bila sicer namenjena prepričevanju kolegov sodnikov, ne pa gradnji imidža v javnosti, mali ljudje ne bodo imeli nič.

Jaklič je prvi ustavni sodnik, ki je tudi med opravljanjem funkcije ostal dejaven na družabnih omrežjih. Na Twitterju recimo objavi link do vsakega svojega ločenega mnenja.

Je pa res, da se bodo še letos zamenjali še preostali trije ustavni sodniki oziroma sodnice, ki počasi končujejo devetletni mandat. Če bodo novi ustavni sodniki pripravljeni Jakliču slepo slediti, kot to bolj ali manj zdaj počne drugi sodnik, izvoljen na izrecno željo SDS, Marko Šorli, potem Jaklič ne bo zgolj neprilagojeni oziroma nerazumljeni »borec za človekove pravice«, pač pa včasih ali pogosto tudi na čelu večine na ustavnem sodišču.

Tudi zato ni nepomembno, kdo bodo novi ustavni sodniki. Med odločitvami, kjer sta bila Jaklič in Šorli v manjšini in sta se izrekla v prid pritožnika, so bile namreč tudi vse zadeve glede referenduma o drugem tiru, projektu destabilizacije vlade, pri katerem je dejavno sodelovala tudi SDS, in tudi odločitev v primeru nekdanjega člana SDS Milka Noviča, ki je bil nedavno pravnomočno obsojen za umor direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika.

Ne nazadnje bodo prav v teh dneh ustavni sodniki na mize dobili zahtevo za oceno ustavnosti zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ki jo je na ustavno sodišče vložilo sodišče, ki odloča o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja Janezu Janši. In brez dvoma bo Jaklič tudi tokrat odločil v prid pritožnika oziroma Janeza Janše. In če bo preglasovan, bo brez dvoma napisal odločno odklonilno ločeno mnenje.