Dvojna merila

Dr. Ciril Ribičič, Ustavni pravnik, nekdanji ustavni sodnik

5. 1. 2018  |  Mladina 1  |  Komentar

Komu so najprej tuje in nato tudi domače banke vsiljevale toksična posojila v švicarskih frankih? Tistim, za katere so ocenile, da je za njih glede na njihov finančni položaj celo evrsko posojilo predrago. Ni čudno, da jih je veliko finančno in drugače propadlo zaradi skokovitega povečanja glavnice in mesečnih obrokov. Zato se danes ne smemo ustaviti pri vprašanju, ki ga vsiljujejo banke: kdo je bil tako nor, da je najel takšno tvegano posojilo? Postaviti moramo tudi vprašanje, kdo je bil tako pameten in prebrisan, da je agresivno tržil in reklamiral toksično posojilo. Izgovor, da je to počel zato, da bi zagotovil realno vrednost dolgoročnih posojil, je izgubil sleherno vrednost v trenutku, ko je Slovenija vstopila v evroobmočje. Zanimivo je, da danes Evropska centralna banka izraža pomisleke glede zakona o konverziji kreditov. Zakaj se ne vprašamo, kdo je bolj kot ta banka poklican, da prepreči posojila, ki izražajo nezaupanje v stabilnost evra. Kako je mogoče zagovarjati dolgoročna posojila, katerih stabilnost naj bi na evrskem območju zagotavljali z valutno klavzulo v frankih? Ali ni očitno, če povzamem oceno iz ene od sodb naših sodišč v korist posojilojemalcev, da valutna klavzula v državi, v kateri uporabljamo evro, ni namenjena zagotavljanju stabilnosti posojila, temveč pridobivanju ekstra dobičkov.

Zakon ni napisan tako, da bi oropal banke njihovih dobičkov: zagotavlja jim tako visoke dobičke, kot jih imajo sicer pri evrskih posojilih, prispeval pa bo tudi k temu, da se bo zmanjšalo število posojilojemalcev, ki obveznosti iz teh kreditov ne morejo plačevati.

Pa se vrnimo k vprašanju, zakaj je bilo agresivno ponujanje posojil v frankih ustavnopravno nesprejemljivo. Banke sicer to vedo, sicer bi še naprej ponujale takšna posojila. Bankirji so v javnih nastopih trdili, da je šlo za napačne poslovne odločitve potrošnikov (kaj pa napačne poslovne odločitve bank?), da so si posojilojemalci sami zavezali vozel (kdo bi to storil, če bi bil ustrezno informiran?) in da je treba iskati rešitve, da bodo volk sit in ovce cele (v vlogi nenasitnega volka nastopajo seveda banke, v vlogi ovc, ki naj bodo vesele, če so preživele, pa posojilojemalci?). Bolj povedna od teh primerjav je tista, ki kroži med člani Združenja Frank in primerja agresivno trženje posojil v frankih s prodajo padal, ki so sicer cenejša od drugih, samo to slabost imajo, da se vedno ne odprejo. Ob odgovornem obnašanju potencialnih posojilojemalcev moramo zahtevati tudi odgovornost tistih, ki posojila ponujajo. Sicer bi ravnali kot nekdo, ki prodaja na tržnici zastrupljene gobe, ko njegovi kupci začnejo umirati, pa prepričuje žalujoče ostale, da so si bili sami krivi, ker so kupili strupene namesto užitnih gob. Pri toksičnih posojilih pa naj bi bil vsega kriv samo tisti, ki je verjel bančnim svetovalcem, da gre za posojilo, ki je ne le poceni, temveč tudi stabilno.

Ne smemo se ustaviti pri vprašanju, kdo je bil tako nor, da je najel tvegano posojilo. Postaviti moramo vprašanje, kdo je bil tako prebrisan, da je agresivno tržil in reklamiral toksično posojilo.

Ko poslušam samozavestne utemeljitve bank, ki trdijo, da so bila takšna posojila dovoljena, se sprašujem, ali ima v Sloveniji kapital a priori vedno prav, tudi takrat, ko očitno krši z ustavo določene človekove pravice. Kako že ustava poimenuje slovensko ustavno ureditev v 2. členu: Slovenija je pravna in socialna država. V njej ima po izrecni ustavni določbi lastnina ob gospodarski in ekološki tudi socialno funkcijo (68. člen). So tuje banke v Sloveniji dolžne spoštovati takšno ustavno ureditev ali pa lahko nemoteno delujejo kot podaljšana roka grabežljivega kapitala po vzoru nekdanjih razvpitih piramidnih sistemov Catch the Cash?

In še malo bolj zlobno vprašanje: imajo hrvaška levosredinska koalicija in vlada, ki sta predlagali zakon o konverziji posojil v frankih, hrvaški sabor, ki ga je sprejel, ustavno sodišče, ki je ugotovilo njegovo skladnost z ustavo, in centralna banka, ki je pozitivno ocenila njegove učinke, razvitejši socialni čut do ogoljufanih posojilojemalcev od primerljivih institucij v Sloveniji?

Ocenjujem, da obstaja realna možnost, da Evropsko sodišče za človekove pravice obsodi Slovenijo s podobno pilotno sodbo, kot je tista v zadevi Ališić. Seveda samo, če zakon o konverziji ne bi bil sprejet. V tem primeru bodo luknjo, ki je nastala zaradi lakomnosti tujih bank, spet zapolnjevali domači davkoplačevalci, tako kot danes z obrestmi plačujemo zaradi ogoljufanih deviznih varčevalcev Ljubljanske banke.