Komentar / Dvojna merila

Komu so najprej tuje in nato tudi domače banke vsiljevale toksična posojila v švicarskih frankih? Tistim, za katere so ocenile, da je za njih glede na njihov finančni položaj celo evrsko posojilo predrago. Ni čudno, da jih je veliko finančno in drugače propadlo zaradi skokovitega povečanja glavnice in mesečnih obrokov. Zato se danes ne smemo ustaviti pri vprašanju, ki ga vsiljujejo banke: kdo je bil tako nor, da je najel takšno tvegano posojilo? Postaviti moramo tudi vprašanje, kdo je bil tako pameten in prebrisan, da je agresivno tržil in reklamiral toksično posojilo. Izgovor, da je to počel zato, da bi zagotovil realno vrednost dolgoročnih posojil, je izgubil sleherno vrednost v trenutku, ko je Slovenija vstopila v evroobmočje. Zanimivo je, da danes Evropska centralna banka izraža pomisleke glede zakona o konverziji kreditov. Zakaj se ne vprašamo, kdo je bolj kot ta banka poklican, da prepreči posojila, ki izražajo nezaupanje v stabilnost evra. Kako je mogoče zagovarjati dolgoročna posojila, katerih stabilnost naj bi na evrskem območju zagotavljali z valutno klavzulo v frankih? Ali ni očitno, če povzamem oceno iz ene od sodb naših sodišč v korist posojilojemalcev, da valutna klavzula v državi, v kateri uporabljamo evro, ni namenjena zagotavljanju stabilnosti posojila, temveč pridobivanju ekstra dobičkov.