Ustavni sodnik kot „ddr. Jekyll in gospod Hyde“

Gospa Polona Jamnik najprej korektno povzame misli iz moje polemike, nato pa ji, domnevam, koncentracija popusti in postane površna. Najprej v svojem vprašanju, kdo v resnici povečuje politično razklanost pri nas: „Jaklič s svojimi izjavami ali novinar, ki jih ‘predstavi’? Ga res novinar ‘demonizira’ z opisovanjem njegovega delovanja?“ Tu mi je ga. Jamnik malo podtaknila, kot da kritiki Jakličevih javnih izjav nasprotujem, čeprav sem zelo jasno napisal, da tako kritiko podpiram. A se očitno zaveda, da je pravi problem drugje, saj sama pravi: „Kaj bi nam sporočilo pisanje, omejeno samo na kritiko Jakličevega javnega nastopanja? Še vedno bi ostali ‘madeži’ na njegovih kolegih. Ali ni potem prav, da se z novinarjevo pomočjo ‘slišijo’ tudi prizadeti?“ Ne, ravno to ni prav - namreč v tistem delu, kjer so mediji od (potrebne, nujne) kritike Jakličevih javnih omalovaževanj drugih sodnikov prešli k „pomoči prizadetim“ (kot to imenuje ga. Jamnik) na ta nedopustni način, da so, sklicujoč se na nerazkrite informatorje znotraj ustavnega sodišča, razširjali trditve o tem, kako da se Jaklič obnaša nasproti svojim kolegom (in oni nasproti njemu!) na javnosti zaprtih sejah ustavnega sodišča! Ustavni sodniki niso nikakršne nebogljene ovčice, ki bi jih pred volkom v podobi „dr. Jekylla in Hydea“ morali od zunaj braniti novinarji, da jih ne bi požrl. Svoje medosebne probleme morajo reševati sami med seboj, brez vmešavanja eni strani v sporu naklonjenih medijev. Se vam ne zdi, da nam to nalaga že zdrava pamet, ne le pravila o tem, kaj iz dogajanja na sodiščih je javnosti dostopno in kaj ni?