Še štiri izgubljena leta

»Na podlagi vseh zbranih podatkov bodo evidentirani značilni pojavi pri urejanju romskih naselij ter zanje predlagane možne rešitve in ukrepi, ki so potrebni, da bodo Romom zagotovljeni primerljivi stanovanjski pogoji,« je sklenila vlada na drugi letošnji seji. Zatrditi kaj takega po celotnem mandatu brezbrižnosti in hkrati nekaj mesecev pred volitvami ni le nedostojno, pač pa že kar žaljivo do manjšine, ki šteje okoli deset tisoč ljudi, katerih velika večina še vedno živi v popolni socialni izključenosti, revščini in bedi, stran od oči javnosti, za zidovi romskih naselij.

Sočasno je vlada sporočila, da bo njena medresorska delovna skupina za reševanje prostorske problematike Romov delovala še največ do konca maja, potem pa se bo razpustila. Trditi, da bodo zdaj predlagali prave ukrepe, pa ni neresno zgolj zato, ker je jasno, da gre za časovno povsem neizvedljivo obljubo zaradi iztekajočega se mandata oziroma bližajočih se volitev, ampak tudi zato, ker vlada in njena večina v državnem zboru v štirih letih nista naredili nič v tej smeri, posameznim zakonskim predlogom opozicijskih strank, ki bi pomenili korak naprej, pa sta odrekli podporo.

A najprej o napovedi vlade, da bo Romom zagotovila »primerljive stanovanjske pogoje«. Vlada je to zatrdila na podlagi dela, ki ga je opravila njena delovna skupina za to področje. Ta si je zastavila, da bo izdelala »evidenco romskih naselij in zbrani so podatki o prostorski problematiki po posameznih romskih naseljih v Sloveniji«, pripravila »pregled dobrih praks« in predlagala »zakonodajne, organizacijske in finančne ukrepe«. Prvo vmesno (in najverjetneje tudi edino) poročilo je skupina vladi poslala v začetku meseca. Iz njega izhaja, da je stare in neuporabne podatke o številu in pravno-formalnem stanju romskih naselij posodobila tako, da je občinskim upravam poslala vprašalnik. Enako je storila glede priprave pregleda dobrih praks.

Za izboljšanje bivalnih razmer romske manjšine je vlada Mira Cerarja v svojem mandatu v dve romski naselji postavila cisterni za vodo in sanitarna zabojnika.

Občinska vodstva je torej pozvala, naj ji pošljejo ažurne podatke o romskih naseljih. Ne gre posploševati, ampak dolgoletne izkušnje kažejo, da občine, z redkimi izjemami, niso zmogle infrastrukturnega napredka, ki bi omogočil izboljšanje bivalnih razmer v romskih naseljih. Občinske uprave glede stanja stvari v romskih naseljih na svojem območju tudi redno zavajajo pristojne organe na državni ravni. Ko je leta 2011 vlada nekaterim občinam ponudila, da jih uvrsti na seznam tistih, ki imajo v občinskem svetu romskega svetnika, so se vse izrekle, da tega ne želijo, češ da bivalnih in drugih težav v njihovih romskih naseljih ni. Nekatere občine so celo zatrdile, da tega instituta ne potrebujejo, saj Romov pri njih menda ni. To je recimo trdila občina Ribnica, iz katere prihaja romska družina, ki pred evropskim sodiščem za človekove pravice toži državo za pravico do pitne vode. V občini Grosuplje, kjer je romski svetnik obvezen po zakonu že od uvedbe tega instituta leta 2002, pa volitev romskega svetnika večkrat zapored preprosto niso razpisali. Šlo je tako daleč, da je bil državni zbor prisiljen spremeniti zakon in za take primere pooblastiti državno volilno komisijo, da izpelje volitve namesto občinskega vodstva; to je ta potem v Grosupljem večkrat tudi storila.

To so torej lokalne oblasti, od katerih bo vlada pridobila ažurne (in seveda resnične) podatke o romskih naseljih, številu prebivalcev, romskih domov, stanju komunalne ureditve in pravnem statusu naselij in posameznih hiš ter kakovosti bivanja v njih? Skratka podatke, ki bodo uporabni pri pripravi zakonodajnih, organizacijskih in finančnih ukrepov?

Medresorska skupina je prvo poročilo sklenila s tole povedjo: »Predlogi ukrepov (zakonodajnih, organizacijskih, finančnih ipd.) še niso oblikovani.« Težko jih bo oblikovala tudi v preostalih mesecih predvolilnih bojev, kakovostnih zagotovo ne. Pa to niti ni pomembno, saj bo ne glede na vse pri poročilih, priporočilih in predlogih tudi ostalo, kot je bilo v vseh dosedanjih mandatih, celo kadar so vlade izkazale neko načelno pripravljenost za izboljšanje razmer glede romske manjšine.

Táko je bilo vladno reševanje romske (bivalne) problematike na formalni ravni. Kaj pa v praksi? V praksi, na terenu, se ni zgodilo čisto nič, dokler ni vlada nekje na polovici mandata iz Strasbourga dobila namigov, da evropsko sodišče ne bo zavrglo tožbe zoper Slovenijo, pač pa jo bo vsebinsko obravnavalo.

Romska manjšina, ki se z leti številčno krepi, večinoma v vseh pogledih ostaja na ravni, ki jo je dosegla še v prejšnji politični ureditvi.

Tedaj, pred letom in pol, je vendarle začela delovati omenjena vladna delovna skupina, vlada pa je v proračunu prerazporedila 30 tisoč evrov in jih namenila za postavitev nekaj cistern za vodo v dveh nelegalnih naseljih, iz katerih prihajata romski družini, ki sta v Strasbourgu vložili tožbo. Torej v romskem naselju Dobruška vas v občini Škocjan in v naselju Goriča vas v občini Ribnica. Nekaj mesecev kasneje, ko je voda v cisternah zaradi nizkih temperatur začela zmrzovati, pa so jo preprosto nehali dovažati. Cisterne so bile prazne več kot leto dni, potem pa je, pred dnevi, vlada preostanek sredstev namenila za postavitev dveh sanitarnih zabojnikov (v katerih je stranišče in pipa s tekočo vodo) v romskem naselju Dobruška vas. Poleg tega je po treh letih nasprotovanja konec lanskega leta podala načelno obljubo novomeški občini, da bo sofinancirala projekt komunalne ureditve največjega romskega naselja v Sloveniji Žabjak-Brezje. A izvedba projekta je še daleč, preden ga bodo izpeljali, se bo vlada že zamenjala …

To je bilo vse, kar je vlada v tem mandatu naredila za celotno romsko manjšino. No, to in nedavna napoved, da bo zakonodajo spremenila tako, da bodo starši romskih otrok, ki šole ne obiskujejo redno, izgubili otroški dodatek. Glede na to, da bodo potem še revnejši starši otroke še težje pošiljali v šolo, to seveda niti ni ukrep za izboljšanje razmer, pač pa prej nasprotno.

Nič nenavadnega ni, da je tej vladi vseeno za romsko manjšino. Še nobena se ni vedla dosti drugače, Romi pač niso pomembno volilno telo, ki bi se ga splačalo nagovarjati. Njihova družbena in ekonomska moč je neobstoječa, to pa onemogoča kakršenkoli interesni pritisk na odločevalce. Poleg tega pri veliki večini volivcev naklonjenost romski manjšini, kaj šele kakršnokoli povečevanje javnih sredstev za rešitev njenih težav, sproža odpor. In zmanjšuje število glasov.

Romska manjšina, ki se z leti številčno krepi, pa večinoma v vseh pogledih ostaja na ravni, ki jo je dosegla še v prejšnji politični ureditvi. Tega se vedno bolj zavedajo tudi Romi sami. Skoraj 30 let po osamosvojitvi, oktobra lani, je Slovenija doživela sploh prvi romski protest, na katerem so od politike zahtevali tako osnovne stvari, kot so prepoved prisilnih izselitev, dostop do pitne vode in elektrike ter angažma države pri zviševanju izobrazbene ravni Romov in pri politiki zaposlovanja.