Strokovnjak za lažne novice

Nekdanji minister za znanost, izobraževanje, kulturo in šport v Janševi vladi Žiga Turk bo sodeloval v skupini strokovnjakov evropske komisije za spopadanje z lažnimi novicami in spletnimi dezinformacijami. V 39-člansko skupino ga je komisija izbrala na podlagi samoprijave med 349 prijavljenimi, člani pa so bili izbrani glede na »strokovno znanje in izkušnje«. S tem, da se posamezniki prijavljajo sami, ni nič narobe, skrb zbujajoče pa je, da slovenske institucije, ki se znanstveno ali pač cehovsko ukvarjajo z mediji, niso kandidirale nikogar.

Žiga Turk se je v zadnjem času od stranke SDS, ki prek Nova24TV razširja lažne novice, oddaljil. Po izobrazbi je informatik, že več let se ukvarja z računalništvom in spletom, prisoten je na družabnih omrežjih. Zato njegovo imenovanje v skupino načeloma ne bi smelo biti sporno. Turk naj bi bil, kot je povedal, pri delu neodvisen. Podskupina, v kateri sodeluje, bo imela nekaj sestankov, njen namen pa je marca predstaviti končno poročilo, v katerem bo predlagala različne vrste ukrepov, ki bi jih lahko sprejeli na ravni Evropske unije (EU), da bi državljanom zagotovili učinkovita orodja za prepoznavanje zanesljivih in preverjenih informacij. Skupina naj bi med drugim analizirala tudi, kako državljanke in državljani zaznavajo lažne novice, koliko se zavedajo dezinformacij na spletu oziroma družabnih omrežjih in koliko zaupajo posameznim medijem.

Turk je v zapisu na portalu Domovina.je poudaril predvsem, da je internet spremenil način komuniciranja v družbi in da se je spremenila distribucija informacij. To je res. Težko pa se strinjamo z njegovo trditvijo, da je oznaka fake news nekakšno ideološko orodje, ki naj bi bilo po njegovem mnenju prilagojeno temu, da bi se v »starih medijih in stari politiki rešilo, kar se rešiti da«. To imenuje monopolna simbioza medijev in politike, kar razlaga s tem, da se tretja in četrta veja oblasti medsebojno nadzorujeta. »Narativ gre nekako tako: po internetu, posebej po socialnih omrežjih, se širijo vse mogoče neresnice, tega nihče ne kontrolira, zaradi česar je ogrožena pravica državljanov do zanesljive informacije, ogrožena je demokracija, prihodnost naših otrok, planeta. Apokalipsa skratka,« je cinično zapisal nekdanji minister in ugotovil, da je dejanska nevarnost drugje. Vidi jo v tem, da naj bi se države in velika internetna podjetja dogovorili, kako na spletu narediti red.

Kako pa bi lahko drugače za ta »internetni red« poskrbela skupina, v kateri je tudi Turk, ni jasno, saj je operativno sporno že to, da jo sestavlja toliko ljudi. Pohvalno je (in zagotovo za EU pozitivna promocija), da se evropska komisija zaveda težav z lažnimi novicami. Turkovo zagovarjanje popolne svobode na spletu pa je kratkovidno. Težava ni toliko v manipulacijah in propagandi, tudi ne v širjenju govoric in polresnic. Večja težava je v tem, da je distribucija vseh teh internetnih smeti organizirana, vodena, načrtovana, ne nastajajo same od sebe, pač pa so zadaj jasni nameni. Kapitalski ali pač politični. V novico preoblečena internetna propaganda je še vedno samo propaganda.