Kultura / Umetnost kot trdoživi brin?

Kakšna krivica, da tako lep del srednje Evrope, tistega med Tržaškim zalivom in Karnijskimi ter Julijskimi Alpami, imenujemo rob, mejo, nekaj vmes med ozemljem slovanskega in romanskega življa, ko pa so bili Trst in Gorica, Čedad in Videm talilni lonec slovenske »zamejske« kulture, ki se je oplajala s slovensko in italijansko pa s staro romansko, avstro-ogrsko in tudi celotno evropsko kulturo. Primorski umetniki so vedno imeli stik z Rimom in Parizom, z Dunajem in Münchnom. A zato, da se je tem krajem izredne naravne lepote in kulturnega bogastva prilepil epiteton rob/ meja, je seveda kriva politika, ki je povzročila prvo svetovno vojno in strašno soško fronto pa drugo svetovno vojno z osornim, nasilnim, krutim fašizmom ter seveda povojno kosanje primorskega ozemlja na coni A in B, razdvajanje prebivalstva in netenje sovraštva. Za končni izid sredi 20. stoletja vemo, a tudi sedanje skupno »evropsko življenje« Slovencev in Italijanov v 21. stoletju ni prav dosti zacelilo ran, te še vedno skelijo na eni in na drugi strani meje.