Vlada ruši lastno državo«
Marko Apih, Ljubljana
MLADINA, št. 8, 23. 2. 2018
V delu pamfleta Bernard Nežmah obsoja zoperstavljanje pritlehnim očitkom na podeljeni Prešernovi nagradi dvema umetnicama. Retorično vpraša »ali imajo državljani pravico do kritike umetnosti, četudi bi bili polpismeni?« S tem skrene pozornost od jedra problema, skrije ga za paravan pravice do izražanja mnenj. Kajti najbolj izpostavljeni »kritik umetnosti«, načelnik SDS, ne argumentira zaničevalnega odnosa do nagrajenih umetnin (recimo umetniški izraz), ampak »pravico do kritike« izrabi za strupen politični apel! Osredotoča se na »izrojeno levico« na počez, udari po SDS konkurenčni politiki tako rekoč »ad personam«. V prostaškem slogu ščuva pristaše, manipulira s čustvi volilcev, patetično dramatizira.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Marko Apih, Ljubljana
MLADINA, št. 8, 23. 2. 2018
V delu pamfleta Bernard Nežmah obsoja zoperstavljanje pritlehnim očitkom na podeljeni Prešernovi nagradi dvema umetnicama. Retorično vpraša »ali imajo državljani pravico do kritike umetnosti, četudi bi bili polpismeni?« S tem skrene pozornost od jedra problema, skrije ga za paravan pravice do izražanja mnenj. Kajti najbolj izpostavljeni »kritik umetnosti«, načelnik SDS, ne argumentira zaničevalnega odnosa do nagrajenih umetnin (recimo umetniški izraz), ampak »pravico do kritike« izrabi za strupen politični apel! Osredotoča se na »izrojeno levico« na počez, udari po SDS konkurenčni politiki tako rekoč »ad personam«. V prostaškem slogu ščuva pristaše, manipulira s čustvi volilcev, patetično dramatizira.
Uporabljene izraze in ideološko podstat tega izpada pojasnjuje Vlado Miheljak v isti številki Mladine. Ni mu kaj dodati. Toliko bolj izstopa Nežmahova vljudnostno zastrta poanta »kritike umetnosti«. Trditev, da je »očitek o nekultiviranosti odzivov na umetnici ... dobesedno deplasiran«, velja enako sprenevedanju, za kaj pravzaprav gre.
Če prevzamem stil »kultiviranega« kritika umetnosti (torej ad personam), lahko rečem, da so metode delovanja načelnika SDS pogubne - hujskanje/zastrupljanje odnosov, potvarjanje dejstev, prikrivanje izvora premoženja, izmikanje pravosodju, zloraba referendumov, itd. Venček »vrlin« ga kvalificira za največji politični balast osamosvojene Slovenije. Smrad potlačenih ali premalo raziskanih kaznivih dejanj se dviga do neba, do »kritike umetnosti« upravičen, po volji varuhov ustavnosti »nepogrešljiv za demokracijo«, pa kljub vsemu ne sedi v Dobu, ampak, žal, v parlamentu.