Vlada ruši lastno državo«

V delu pamfleta Bernard Nežmah obsoja zoperstavljanje pritlehnim očitkom na podeljeni Prešernovi nagradi dvema umetnicama. Retorično vpraša »ali imajo državljani pravico do kritike umetnosti, četudi bi bili polpismeni?« S tem skrene pozornost od jedra problema, skrije ga za paravan pravice do izražanja mnenj. Kajti najbolj izpostavljeni »kritik umetnosti«, načelnik SDS, ne argumentira zaničevalnega odnosa do nagrajenih umetnin (recimo umetniški izraz), ampak »pravico do kritike« izrabi za strupen politični apel! Osredotoča se na »izrojeno levico« na počez, udari po SDS konkurenčni politiki tako rekoč »ad personam«. V prostaškem slogu ščuva pristaše, manipulira s čustvi volilcev, patetično dramatizira.