Kultura / Na grad 25, Ig

Poezija strastno in brezmejno opeva žensko, v zgodovini pa je ženska povsem odsotna, je leta 1929 – v eseju Lastna soba (A Room of One’s Own) – ugotavljala Virginia Woolf. Če bi sodili po književnosti, po romanih, dramah in poeziji, potem je ženska neizmerno pomembna, celo večja in pametnejša od moškega, v resnici pa je popolnoma nepomembna – ujeta, tepena, metana po tleh. Književnost slavi žensko, dejansko pa je le moževa lastnina. Ženski literarni liki izrekajo globoke in navdihujoče misli, sama ženska pa zna dejansko komaj brati – v šole pošiljajo fante, ne pa deklic.