Neodvisno srce: Greta Gerwig

Greta Gerwig že vse leto joče. Z njo hlipa tudi občinstvo po kinodvoranah, v katerih na promocijski turneji predstavlja svoj režijski prvenec Lady Bird, zgodbo o razcufani najstnici sredi predmestnega Sacramenta, ki končuje srednjo šolo in načrtuje selitev v New York. Toliko brbotavih, vzhičenih solz ni prelila, že odkar se je v New York iz Sacramenta preselila sama. Protagonistke v izvedbi irske igralke Saoirse Ronan pa scenaristka in režiserka kljub podobni zgodbi ni ustvarila po svoji podobi. Njena junakinja je tako neverjetna, da bi lahko nastopila v Marvelovem stripu. Na prvi pogled je le najstnica s slabo kožo, ki se veliko prepira z mamo (igra jo ameriška gledališka legenda Laurie Metcalf), v resnici pa je superherojka, samopoimenovana Pikapolonica (Lady Bird). Ne zna leteti, ustavljati časa ali premikati predmetov na daljavo, njeno junaštvo je neustrašnost pred lastnimi napakami.

Film Lady Bird je letos poleg tega, da je nominiran za oskarja za najboljši film, najboljšo režijo, najboljši izvirni scenarij, najboljšo glavno igralko in najboljšo stransko igralko, porušil rekorde na filmski platformi Rotten Tomatoes, kjer je edini v zgodovini dobil sto paradižnikov, najvišjo mogočo oceno.

Greto Gerwig (letnik 1983), scenaristko in režiserko filma, sicer že poznamo kot igralko iz neodvisnih filmov, iz katerih že več kakor desetletje zre z zasanjanimi očmi in podočnjaki. Zadnja leta pogled lovi tudi s stranskimi vlogami v velikih hollywoodskih produkcijah. Bila je cimra Natalie Portman v komediji Gola zabava, najboljša prijateljica prve dame ZDA v filmu Jackie Pabla Larraína in punkerska fotografinja v 20th Century Women Mika Millsa. Nastopila je tudi v Rimu z ljubeznijo Woodyja Allena, kar je glasno obžalovala, potem ko se je njegovo ime pojavilo v aferi Weinstein.

Čeprav pravi, da je v njej preveč etike srednjega razreda, da bi lahko zavrnila plačano službo, je glavne vloge odigrala v finančno nepredvidljivih, neodvisnih filmih. Najodmevnejšo v Frances Ha, portretu jecljave plesalke, ki se prav tako iz Sacramenta preseli v New York. Kot nakazuje že selitveni vzorec, je Greta Gerwig pri filmu sodelovala tudi pri pisanju scenarija. Sloviti stavek »Nisem še resnična oseba!« iz tega filma je slogan, s katerim opiše svoje odraščanje. Po vseh napakah in »detourih« se začenja čutiti bolj odraslo in resnično šele zdaj, pri 34 letih, z urejenim zdravstvenim zavarovanjem in sprejetjem v Združenje ameriških filmskih igralcev (Screen Actors Guild). V filmu Frances Ha je Greta ujela trenutek, ko jo je čas začel gubati in so se osramočene sanje postavile prednjo v oblačilih poraza. Še sreča, da obožuje stvari, »ki so videti kot napake«.

Film Lady Bird je letošnji nominiranec za oskarja za najboljši film, najboljšo režijo, najboljši izvirni scenarij, najboljšo glavno igralko in najboljšo stransko igralko.

Podobno je v enem bildungs člankov napisala novinarka in pisateljica Joan Didion, še ena punca iz Sacramenta, ki je nekaj desetletij prej osvojila New York. Za časopis Saturday Evening Post je opisala, kako ji je New York sprva dajal občutek, da bi »lahko bila pokonci vsako noč in delala napake, pa nobena od njih ne bi štela«. Nato se je pri 28 letih zavedela, da je pravzaprav »štela vsaka napaka, vsaka beseda, vsako odlašanje, čisto vse«, in se, utrujena od novih obrazov in večnega hajpa z »vonjem po lilijah, dragih parfumih in smeteh«, vrnila v Kalifornijo. Obe sta se zadržali predolgo, Joan v New Yorku, Greta pa v mladosti.

In obe sta v mesto zaslepljujočih luči prispeli s sanjami o pisanju. Joan Didion je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja del novinarskega gibanja novi žurnalizem. S Trumanom Capotom, Hunterjem S. Thompsonom, Tomom Wolfom, Normanom Mailerjem in drugimi novinarji so začeli pisati članke kot literaturo, s pesniškimi sredstvi, modernističnim tokom zavesti, dialogi, sociološkimi uvidi in akcijo.

Greta Gerwig pa je hotela postati dramatičarka, vendar je ni sprejela nobena od šol. (Tudi Joan Didion ni bila sprejeta na fakulteto, kamor je želela.) Hotela je delati v gledališču, a je bila brez zvez in pravega življenjepisa. Bila pa je lepo vzgojena upornica, študentka filozofije in angleščine in kot naročena je vpadla v filmsko gibanje mumblecore (glagol mumble prevajamo z momljati). To je nastalo kot upor mladih filmarjev srednjega razreda, ki nimajo denarja za produkcijo in zvez v Hollywoodu, pa vseeno snemajo filme. Imajo namreč kamero, izobrazbo, fotogenično stanovanje v eni newyorških stolpnic, čas in prijatelje.

Mumblecorovcem se pogosto očita, da so vase zagledani kvaziumetniki srednjega razreda z lepimi nevrozami, ki snemajo momljave filme o odnosih in razhodih. Njihove zvezde delajo brez obljube honorarja, navadno tudi brez vnaprejšnjega scenarija, tako rekoč iz čiste ljubezni do ustvarjanja. Junaki mumblecora, duhovni dediči Johna Cassavetesa (Rosemaryjin otrok, Pota ljubezni, Sence) in Richarda Linklaterja (Slacker, Pred zoro, Pred sončnim zahodom, Pred polnočjo, Fantovska leta), delujejo na podoben način kot Joan Didion, ki bralca opozarja, da bo z branjem njenih člankov dobil »natanko to, kaj sem, kje sem in kaj je v mojih mislih«. Snemajo, kjer živijo, govorijo, kar jih v tistem trenutku zanima, in ne morejo si privoščiti posebnih efektov.

Z njimi je kot igralka in scenaristka začela tudi Greta Gerwig, v filmih momljavega neodvisneža Joeja Swanberga, s filmi LOL (2006), Hannah Takes the Stairs (2007) in Nights And Weekends (2008). Z ustvarjanjem v mumble razmerah se je naučila osnov vseh filmskih poklicev, saj so bili na setih vsi člani ekipe prisiljeni opravljati vsa dela. Ekipa je bila sicer majhna, a njen entuziazem večji in veličastnejši od razmer za delo. Zakreditirani Swanberg je tako v desetih letih posnel 20 celovečercev, od teh šest samo leta 2011, in se uveljavil kot eno glavnih imen sodobnega ameriškega neodvisnega filma. Greta Gerwig mu je tesno za petami. V filmski industriji, ki nima denarja za nasmeh za milijon dolarjev, je postala ikona. Kot Chloë Sevigny po uspehu filma Mularija Larryja Clarka, samo z dosti manj modnega vpliva.

Čeprav Greto Gerwig vedno znova zamenjujejo za like, ki jih igra, pravi, da filmi ne pripovedujejo resnice, ampak se z njo le rimajo. In tudi ona se, čeprav »še ni resnična oseba«, giblje, kot da je že. Z izbiro vlog kurira nov žanr dekliških antiromantičnih dram, ki kljub središčni ženski vlogi ne odgovarjajo na vprašanje: »Ali bo našla pravega moškega?« Na njenem obrazu sicer vidimo pričakovanje klasičnega razpleta, kot da se ji v glavi vrti glasba iz filma Lepotica v rožnatem Johna Hughesa, a je v prelomnih trenutkih sposobna hrabrih, na videz netaktnih odločitev. Ko nastopi spogled protagonistov v poznopopoldanski svetlobi izza mesta in se že zdi, da je fant postal junak in je punca odrešena, Greta Gerwig mehko obrne pogled in namesto previdnega, predvidenega toka dogodkov skoraj brez izjeme izbere srečo pod svojimi pogoji. Ko se ji kamera približa, se njeni liki približajo sebi.

Največ sodeluje z indierežiserjem Noahom Baumbachom, s katerim sta par tudi v zasebnem življenju. Skupaj sta posnela uspešnico Frances Ha in napisala scenarij za film Ameriška ljubica (Mistress America), v katerem ameriške sanje srečajo svoj lirski subjekt – kompulzivno, pretenciozno Brooke. Njun prvi skupni film pa je bil Greenberg, neroden poskus ljubezni med negotovo varuško in psihotičnim odvisnikom (Ben Stiller). Glavni vlogi je imela v še dveh ljubljencih festivala Sundance – v omnibusu Wiener-Dog Todda Solondza, v katerem ugrabi psa in zbeži s preprodajalcem mamil, ki jo je ustrahoval v srednji šoli, in v komediji nravi Whita Stillmana Damsels in Distress, kjer vodi delavnico stepa za samomorilne študente in naklepno zmenkari z luzerji, saj je prepričana, da je ljubezen socialno delo. Kolikor pogosto je le mogoče, dela z režiserkami. V filmu Maggie ima načrt Rebecce Miller igra privrženko slovenskega filozofa Slavoja Žižka, ki, razočarana nad neuspešnim razmerjem, poskuša fanta ponovno povezati z bivšo ženo, v The Dish & the Spoon Alison Bagnall se po odkritju moževe prevare zaroči z najstniškim vagabundom, v Lola Versus Daryl Wein pa po razhodu s fantom žaluje z nizom romantično podhranjenih razmerij.

Kadar like igra, piše ali režira Greta Gerwig, ima protagonistka vedno rada svoje napake – ker ve, zakaj jih je morala narediti. Samo tako namreč lahko postane resnična oseba. Joan Didion leta 1955 v svojem prvem članku po prihodu v New York ugotavlja, da je samospoštovanje, ta od časa pozabljena beseda, pravzaprav »pogum za lastne napake«, in s tem desetletja vnaprej napove junaštvo, ujeto v Gretinih junakinjah. Zato ni presenečenje, da se film Lady Bird začenja ravno s citatom Joan Didion.