Komuna za starejše

Demografski razvoj v zahodnem svetu že nekaj desetletij kaže jasen trend staranja prebivalstva. Ne le, da državljani živijo vse dlje, ostajajo tudi dlje časa aktivni, vitalni in ustvarjalni. Obiskujejo programe univerz za tretje življenjsko obdobje, ustanavljajo kulturna in športna društva ali ekipe, marsikje se udejstvujejo tudi družbeno in politično. Obenem pa jih spremembe v življenjskem slogu njihovih morebitnih potomcev – naraščajoče zahteve na delovnem mestu, preseljevanje v iskanju dela – od teh oddaljujejo in jih v zaključnem obdobju življenja prepuščajo samim sebi.

Bivanjski vzorci starostnikov se razvijajo skupaj z družbo in skupaj z njimi tudi njihove prostorske in družabne potrebe. V vsej zgodovini človeške naselitve so novi načini bivanja vedno povzročili tudi nastanek novih prostorskih in programskih tipologij, a ustaljena praksa v našem prostoru jim trenutno ponuja zelo omejen nabor možnosti. Na eni strani samostojno bivanje v ločeni stanovanjski enoti (hiši ali stanovanju) – dokler je to mogoče, na drugi institucionalizirano bivanje v domu za starostnike – ko jim moči toliko opešajo, da izgubijo samostojnost. A kot je v prispevku za Mladino prikazal ekonomist Tej Gonza, se tudi na tem dolgo spregledanem področju pojavljajo samonikli modeli, ki prinašajo sveže možnosti. Eden takšnih sodobnih modelov so stanovanjske zadruge. Prvo stanovanjsko zadrugo za starostnike so ustanovili že leta 1978 v ameriški zvezni državi Minnesota, danes pa samo v ZDA delujejo 103 podobne samoorganizirane bivalne skupnosti, ki ponujajo neodvisno življenje, utemeljeno na demokratičnem načelu soodločanja. Vsak stanovalec je član zadruge, ki ji vsak mesec plačuje stroškovno najemnino, kar pomeni, da vsi člani skupaj krijejo stroške upravljanja, bančnega posojila, zdravniške oskrbe in negovanja. Zadružni sistem je tudi odlična medgeneracijska rešitev starostnega vprašanja, saj omogoča, da se pravica do članstva deduje, se pravi, da se ob smrti starostnika članstvo prenese na enega od družinskih članov. Nobenega razloga ni, da takšnega modela ne bi mogli uvesti tudi v Sloveniji. Kakšna pa bi lahko bila arhitekturna rešitev?

Projekt, predstavljen v članku, je hipotetična idejna rešitev večstanovanjskega bivalnega objekta, namenjenega manjši skupnosti starejših parov, ki so se pri starosti približno 70 let odločili, da jih ne mika institucionalizirano bivanje v ustaljenem modelu doma za starejše. V našem primeru se osem parov odloči za ustanovitev lastne bivalne skupnosti ter si zanjo postavi svojim potrebam in željam primerno nepremičnino.

Združevanje v bivalno skupnost članom omogoča dostop do programov in storitev, ki si jih posamično ne bi mogli privoščiti, niti jih ne bi mogli v celoti uporabljati. Skupaj lahko najamejo osebo, ki skrbi za prehrano, čiščenje, pomoč pri urejanju okolice in osnovne zdravstvene storitve. Objekt lahko opremijo s savno, večnamenskim prostorom (za telovadbo ali ustvarjalne dejavnosti) ter sobo za goste. Gradnja novega objekta poleg prostorske organizacije, ki je načrtno zasnovana tako, da spodbuja tvorbo skupnosti, omogoča tudi optimalno prilagoditev ergonomskim potrebam starejših, ki se bistveno razlikujejo od potreb generičnega uporabnika. Za realizacijo svojih načrtov potrebujejo dvoje – gradbeno parcelo in arhitekturni projekt.

Pri izboru lokacije poleg povsem subjektivnih dejavnikov (bližina/oddaljenost svojcev, dostop do kulturnih in športnih dejavnosti, življenjski slog) igrajo pomembno vlogo tudi objektivni kriteriji – dostop do zdravstvenih storitev, čim manj onesnažena okolica, blaga klima ...

Danosti lokacije ključno vplivajo na zasnovo objekta, a za naš hipotetični projekt si lahko zamislimo kvadratno parcelo, dvignjeno nad dno Ljubljanske kotline, z dostopom s severne strani in brez izstopajočih posebnosti, kot so močan naklon, izraziti pogledi ali moteča okolica.

Objekt je zasnovan kot skupina osmih bivanjskih enot, ki so nanizane okoli skupnega jedra. Lokacija zunaj gosto pozidanega urbanega centra dovoljuje, da je objekt pritličen, brez stopnišč in razlik v tlaku, ki lahko pomenijo ovire pri gibanju. Obenem pritlična gradnja poenostavi tako projektiranje kot izvedbo objekta in s tem zniža stroške investicije.

Organizacija enot okoli jedra ustvarja neposredno povezavo s skupnim prostorom, tega vzpostavlja kot družabno središče hiše in odpravlja dolge hodnike, ki bi lahko spominjali na institucionalizirane domove.

Velikost posameznih enot je primerljiva z enoinpolsobnim stanovanjem, ki omogoča samozadostno bivanje posameznika ali para, kar znaša med 40 in 50 kvadratnimi metri, velikost posamezne enote pa je mogoče prilagoditi željam uporabnika. Vsaka od enot ima kopalnico, bivalni prostor s kuhinjo, spalnico in manjšo teraso, prek katere je omogočen tudi neodvisen dostop v vsako bivalno enoto.

Skupno jedro objekta je družabno središče hiše, ki združuje večji bivalni prostor, glavno kuhinjo in manjši atrij. Na južni strani se dnevni prostor prek pokrite terase povezuje z vrtom, na severni strani so skupni servisni prostori – savna, večnamenski prostor/ telovadnica, pralnica, shramba in garaža.

Konstrukcijsko je objekt zasnovan kar se da enostavno, to pa omogoča svoboden izbor materialov – opeka, les, beton – in s tem prilagajanje vrednosti investicije željam vlagateljev.