Zločin, arhitektura in kazen

Zaporna kazen je v današnji družbi vsesplošno sprejeta kot sodobna, civilizirana kazen za hujše prestopke in zločine. A ni bilo vedno tako. Šele v 18. in 19. stoletju se je z industrijsko revolucijo pojavil koncept, da je omejitev posameznikove svobode za določen čas, sorazmerno s težo storjenega zločina, dovoljšna kazen in povračilo za storjeno škodo – v protestantskem duhu greha in pokore. To lahko razberemo tudi iz angleške besede za kaznilnico, »penetentiary«, ter korena »penance«, pokora. Zapor je v tem času tako »pokorilnica« – prostor za prestajanje pokore.

To se odraža tudi v arhitekturi zaporov. Zaporniki naj bi čas v zaporu preživeli v tihi, osamljeni pokori in naj bi razmišljali o svojih grehih. Arhitekturni vrhunec »pokorilnice« je panoptikon, tip zapora, ki se ga je domislil angleški industrialec Jeremy Bentham. Zaporniki so med seboj ločeni in ne morejo komunicirati, pazniki pa, skriti v osrednji nadzornici, prikrito nadzorujejo celoten zapor. Arhitekturna metafora konceptov krščanske pokore: nevidnega očesa vsemogočnega bitja, ki vse vidi in nadzoruje; izoliranosti in nemoči posameznika; spokoritve za izvirni greh. Eden od redkih večjih »panoptikonov« je zapor Presidio Modelo na Kubi, ki pa ne deluje več.

Gledanje na zapor v povezavi z grehom, dano pokoro in prejetim odpuščanjem je prevladujoče še danes. To je vidno tudi iz javne debate v slovenskem prostoru, ki se razvije vsakič, ko mediji poročajo o nevzdržnih razmerah v domačih zaporih. Večina javnih komentarjev se namreč omeji na občutje, da jim je v zaporu »še prelepo«, da imajo tak zdravstveni in socialni standard, kot ga veliko družin nima … Skratka, tisti, ki so grešili, naj gredo v zapor in naj tam trpijo, kot jim pritiče. Kar pa ne bi moglo biti dlje od resnice. Predvsem v Sloveniji, ki ne pozna dosmrtnega zapora, je dejstvo, da se bodo vsi kaznjenci prej ali slej vrnili v družbo – in ob tem se je treba vprašati, kaj je sploh cilj zapora.

Cilj zapora mora biti, da kaznjence podpira in preusmeri na način, da bodo ob vrnitvi v družbo lahko delovali kot samostojni, produktivni posamezniki, v skladu z družbenimi normami. Da ne omenjamo, da so manj frustrirani in korektno obravnavani kaznjenci tudi lažje obvladljivi.

Najdlje na področju rehabilitacijskega odvzema prostosti so prišli v skandinavskih državah, torej Švedski, Norveški in Danski. Ključen je izjemno nizek delež povratnikov; od 20 do 40 odstotkov kaznjencev, ki so vrnjeni v družbo, ponovno prekrši zakon, kar je v primerjavi z drugimi evropskimi državami, kjer je stopnja povratništva približno 70- do 80-odstotna, skoraj pol manj.

In trendi se celo izboljšujejo. Zasluge za to gre pripisati »radikalni humanosti« skandinavskih zaporov. Nils Oberg, generalni direktor službe za zapore na Švedskem, je v intervjuju za britanski časnik Guardian pojasnil: »Naš cilj ni kaznovanje. Odvzem prostosti je kazen: kaznjencem je bila odvzeta njihova svoboda. […] Nekateri ljudje morajo biti zaprti, a naš cilj je, da jih v družbo vrnemo v boljšem stanju, kot so prišli k nam.«

To odseva tudi arhitektura. Skandinavski zapori spominjajo bolj na študentske kampuse, univerze ali asketske hotele kot pa na betonske kaznilnice. Kar je skladno s konceptom; če je cilj človeka izobraziti, je mogoče smiselno povzeti arhitekturne elemente iz drugih kakovostnih rešitev.

Dober primer je zapor Halden na Norveškem avtorjev Erik Møller Arkitekter in HLM arkitektur. Skupni prostori so oblikovani kot dnevne sobe, prostori med bloki celic pa kot zunanji vrtovi. Kaznjenci lahko odprejo okna in imajo na voljo ogromno dodatnih programov, tudi glasbeno opremo in snemalni studio. Podobne primere najdemo tudi v Avstriji (kaznilnica Loeben).

Kaj pa Slovenija?

Slovenski zapori so prenatrpani in v slabem stanju. Zasedenost je več kot stoodstotna. Programske in rehabilitacijske ambicije vsekakor so, a prostorov in osnovnih pogojev za delovanje ni. Število ljudi, ki v času prestajanja kazni v zaporu delajo (in se s tem usposabljajo), se je znižalo. Znižala so se tudi razpoložljiva sredstva za programe dela.

To pa vodi do absurdnih situacij. Obtoženi v zadevi Balkanski bojevnik, eni največjih operacij proti nezakonitemu trgovanju z drogo, so uspešno tožili Slovenijo na Evropskem sodišču za človekove pravice, ker so jim bile v priporu na Povšetovi kršene osnovne pravice. Predvsem zato, ker so imeli premalo prostora (od tri do štiri kvadratne metre), ker je bilo v zaporih prevroče (povprečne temperature 27,5 stopinje Celzija v poletnem času) in ker so imeli na voljo premalo časa zunaj sobe. Za to so prejeli do 12 tisoč evrov odškodnine.

Razmere naj bi izboljšala dva nova zapora. Ministrstvo za pravosodje je pred kratkim zaključilo arhitekturni natečaj za dva zapora – novega v Dobrunjah ter rekonstrukcijo in dozidavo obstoječega na Igu. V Dobrunjah je načrtovan moški, na Igu pa ženski zapor.

Pohvalno je, da se je ministrstvo rešitev odločilo pridobiti na arhitekturnem natečaju. Arhitektura zapora prispeva h kulturnemu in socialnemu ozračju v zaporu, ki deluje kot specifična skupnost. Z arhitekturo lahko ustvarimo okolje, ki prispeva k rehabilitaciji zapornikov – ali pa okolje, ki nima nobenega pozitivnega učinka na kaznjence.

Sodobna arhitekturna rešitev bi morala opustiti koncept zapora kot prostora kontemplacije ali penalizacije ter oblikovati objekt, ki stremi k rehabilitaciji in preprečevanju povratništva. Arhitektura zapora je sestavni del rehabilitacije, ustvarjati mora prostore, ki zadostujejo vsem varnostnim zahtevam, hkrati pa zagotavljajo abstrahiran model življenja, podoben skupnosti v širšem prebivalstvu.

Oba zmagovalna elaborata to na svoj način dosegata.

Za Dobrunje je projektna naloga ministrstva predvidevala oblikovanje zapora v sistemu modulov, s po 8 do12 zapornikov v vsakem. Znotraj modula si zaporniki delijo skupne prostore, kot so jedilnica in dnevni prostor, in v njem preživijo večino časa. Ob tem pa je v zaporu predvideno še veliko površin za dodatno poklicno usposabljanje in izobraževanje.

Na natečaju je zmagal predlog mlade ekipe arhitektov (Urban Petranovič, Davorin Počivašek, Vid Žnidaršič, Urša Gantar, Nuša Gruden, Aleksi Vičič, Alenka Korenjak). Zmagovalna rešitev oblikuje zapor, ki je varen, introvertiran, a obenem human. Nečloveško merilo kaznilnice s skoraj dvesto kaznjenci uspešno razbije in omeji na sistem manjših, udobnih atrijskih »hiš« in posledično manjših, bolj kohezivnih skupnosti, kar vodi k bolj humanemu okolju. Poleg tega so avtorji ob zaporu uspešno umestili tudi delavnice za lesarsko in kovinarsko obrt v objektu s klasično industrijsko nazobčano streho ter še center za usposabljanje paznikov in odprti oddelek. Na razmeroma omejeno parcelo ob avtocesti jim je tako uspelo »stlačiti« vse zahtevane programe, obenem pa uspešno oblikovati humane prostore zapora.

Na Igu je zmagovalnemu predlogu Uroša Rustje, Mine Hiršman, Lare Sedar, Matije Zege in Božidarja Rustje uspelo prikrito umestiti veliko količino novih programov. Podobno zasnovo modulov jim je uspelo razmestiti ob obstoječi hrib, ne da bi pokvarili obstoječo krajino. V obstoječi grad elaborat umešča javne programe in odprti oddelek ter tako grad še vedno ohranja v javni funkciji. Zaporniški oddelki so vkopani v teren hriba, skriti očem in varnostno ločeni od javnega dela.

Oba zmagovalna elaborata predstavljata inovativne rešitve na področju urbanizma. Zapor v Dobrunjah uporabi princip atrijske hiše in ga poveča na merilo majhne skupnosti ter tako ustvari preplet objektov in zunanjih prostorov. Zapor na Igu pa nov program integrira v teren kot terasasto hišo velikega merila, s čimer ne kazi okoliške krajine, zapornikom pa omogoči veliko kakovostnih zunanjih površin. Presenetljivo in dobrodošlo je, da sta na obeh natečajih zmagali mladi, še neuveljavljeni ekipi arhitektov. To kaže, da slovenski sistem arhitekturnih natečajev vzpostavlja razmere, v katerih je za zmago pomembna samo kakovost rešitve.