Film / Dvojni ljubimec

za

Zakleta dvojčka.

Dvojni ljubimec, chic psihotriler, posnet po romanu Življenja dvojčkov, ki ga je Joyce Carol Oates objavila pod psevdonimom Rosamond Smith, se začne z ginekološkim shotom, velikim planom vagine, ki se prelije v oko, to se prelije v 25-letno Chloé (Marine Vacth), Parižanko, nekdanjo manekenko, zdaj čuvajko v nekem muzeju, ta pa se kmalu – ljubezensko, erotično, seksualno, patološko – zlije z dvema moškima, ki nista le brata, temveč tudi dvojčka. Prvemu je ime Paul, drugemu Louis. S prvim – prijetnim, introvertiranim, depresivnim – živi, k drugemu – neprijetnemu, mačističnemu, maničnemu – odhaja po rough sex, ki izgleda kot posilstvo, z vsem nekonsenzualnim nasiljem vred. A nimata pojma, da se Chloé »zdravi« pri obeh. Oba igra Jérémie Renier.

Ker pa sta oba psihoanalitika, začne Chloé – ob hudih, strašnih, kroničnih, skrivnostnih trebušnih bolečinah psihosomatskega izvora, ki jo sploh pripeljejo v njuni ordinaciji – mučiti še freudovska vrtoglavica, podobna tisti, ki v Hitchcockovi Vrtoglavici (1958), po novem najboljšem filmu vseh časov, muči detektiva Scottieja Fergusona (James Stewart), ki je tako obseden z mrtvo žensko, da skuša druge ženske preobleči in »predelati« v njene dvojnice, njene dvojčice, njene doppelgängerke. Chloé, prav tako očitno obsedena s parazitskimi doppelgängerji, se tesnobno giblje po lokacijah, ki so intonirale Vrtoglavico (spiralne stopnice, muzej ipd.), kar pa ne pomeni, da se ne počuti tudi kot hedonistična Claire (Genevieve Bujold), igralka, s katero se v Cronenbergovih Zakletih dvojčkih (1988) igrata brata Mantle (Jeremy Irons), enojajčna dvojčka, parazita, ginekologa. François Ozon, nikoli inhibiran, vse to podžiga s tvisti, halucinacijami, preobrati, paranojo in body horrorjem, Hitchcocka in Cronenberga pa pri tem tako zvija, da ven pride depalmovska verzija Petdesetih odtenkov sive. (tudi Kinodvor)