Še o holokavstu

Tako kot Jožeta Jerovška in pred njim dr. Božidarja Debenjaka, tudi mene čudi odnos Katoliške cerkve v Sloveniji do njenih duhovnikov žrtev nacizma in ustaštva. Ne čudi pa me obnašanje te cerkve do italijanskega okupatorja in fašizma. Sem pa začuden, da se v zvezi s tem tako malokrat omenja odnos med Vatikanom in fašistično Italijo. Tako bi bilo mogoče marsikaj pojasniti. Položaj Vatikana in papeštva je bil namreč vse od ustanovitve italijanske države neurejen, sam papež pa v nekakšnem hišnem priporu. Šele konkordat med Katoliško cerkvijo in fašistično Italijo je te odnose uredil z ustanovitvijo države Vatikan kot jo poznamo danes. Seveda se je Cerkev oddolžila s podporo fašističnemu režimu. V tej luči je laže razumeti podporo Vatikana raznarodovalni politiki Italije do primorskih Slovencev, pa tudi neobčutljivost Svetega sedeža za težek položaj slovenskih duhovnikov čedrmacev pod fašizmom. Temu je sledila tudi politika ljubljanske škofije, ki je položaj primorskih Slovencev in duhovnikov ni kaj dosti zanimal. Vse to se je potrdilo ob fašistični okupaciji Ljubljanske pokrajine, ko je kler do novih oblasti izkazoval kar nekakšno hvaležnost.

Po mojem prepričanju bi se popolnoma enako zgodilo tudi na Gorenjskem in Štajerskem, če bi ju zasedla Italija. Tamkajšnje duhovništvo se je obnašalo drugače predvsem zato, ker je bil odnos nacistov do cerkve in vere drugačen, raznarodovalna politika pa izjemno intenzivna in neusmiljena. Težko je tudi razumeti odnos škofa Rožmana do nemških zasedbenih oblasti po kapitulaciji Italije. Ti odnosi so bili očitno prijateljski. Nisem pa zasledil, da bi škof kdaj pobaral Nemce, kako in kaj je z njegovimi gorenjskimi duhovniki in verniki, saj je gorenjska vendar spadala pod ljubljansko škofijo. Lahko bi povprašal tudi po štajerskih duhovnikih, pa očitno ni.