Intervju / Dr. Alenka Zupančič Žerdin: Um ni stopnja izobrazbe

O veliko stvareh bi se lahko še pogovarjala, veliko je ostalo nedorečenega, veliko je tudi izpadlo iz že tako dolgega intervjuja. A velja ugotovitev, da je pogovor z dr. Alenko Zupančič Žerdin, ki dela na Filozofskem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, vedno luciden. V svetu polresnic in vulgarizmov, ki uokvirjajo naš vsakdan, to ni samo nekaj pomembnega, svežega, neobičajnega, v času, ko je iz družbe pregnan um, se je treba ustaviti in pomisliti, kaj je prignalo ljudi do besa in obupa, in zakaj vseskozi izbirajo politike, ki poglabljajo njihovo spiralo brezizhodnosti. Manjka ostrine misli, tihega tkanja duha, discipline mišljenja, ki bi omogočalo usodnejše družbene premike.

Je Slovenija svobodna? Okoli nas so nacionalistični, desni, avtokratski, psevdofašistični režimi, ki zase pravijo, da so demokratični, le mi se še, morda samo še nekaj mesecev, držimo. 

Ja, lahko začneva tudi optimistično, Slovenija je ta hip v primerjavi z nekaterimi drugimi državami v soseščini še vedno razmeroma normalna država. A bojim se, da je ta normalnost, ki ji že dolgo manjka kakršenkoli kompas, na vse bolj trhlih nogah. Zgodba Slovenije se je že od osamosvojitve razlikovala od zgodb večine drugih bivših socialističnih držav, ki so takoj zavile v precej skrajno, revanšistično in nacionalistično smer. Slovenija ni vsega gradila samo na antitezi prejšnjega sistema, ubrala je neko svojo pot, ki je nekatere izhodiščne prednosti še povečala. Skratka, nabrali smo nekaj pozitivne rezerve, tudi na ravni normalnosti. A politike, ki bi to normalnost aktivno ustvarjala in usmerjala, že nekaj časa ni več. Politično stagniramo in funkcioniramo na rezervah, ki se hitro praznijo. Po pridružitvi EU, ki je bila zadnji velik politični projekt, je nekako prevladalo mnenje, da bo odtlej Evropska unija varovalka pred destruktivnimi procesi, in o teh vprašanjih se je politično prenehalo razmišljati. Danes vidimo, da Evropa, kakršna je zdaj, ni nobeno jamstvo za to, da se v njej ne bi razvili zelo problematični sistemi in ideje. Vidimo tudi, da »normalnost« nikakor ni nekakšno naravno stanje družbe, ampak se je treba za njo zelo potruditi. Treba je graditi in utrjevati infrastrukturo normalnosti, če lahko tako rečem.