Za narodov blagor

Ne vem, ali ste videli film 9. življenje Louisa Draxa, a bi ga morali. Če bi ga videli, bi laže razumeli slovensko politiko. Louis Drax je devetletni deček, ki nima sreče, saj se nanj kot za stavo lepijo vsemogoče nesreče – zlomi, zastrupitve, piki, okužbe, zadušitve, elektrika in tako dalje. Neprestano pada v situacije, v katerih mu življenje obvisi na nitki (zdaj je med družinskim piknikom padel še v prepad!), vendar ima srečo v nesreči – vedno čudežno preživi.

Res ima srečo, boste rekli. V resnici ima le srečo, da ima takšno mater. Kot se izkaže, mu je vse te fatalne pasti nastavljala prav mati. Ja, ona je bila ta, ki mu je podtikala »nesreče«. Ona ga je spravljala v smrtno nevarnost. In zakaj je to počela? Iz preprostega razloga: da bi si bila bliže! Ali bolje rečeno: v smrtne nevarnosti ga je spravljala, da bi ga lahko potem iz teh smrtnih nevarnosti reševala! Da bi jo torej imel še raje. Da bi ji bil še hvaležnejši. Da ne bi mogel brez nje. Da bi bila neločljiva.

Natanko to pa počnejo slovenski politiki – spravljajo nas v težave, da bi nas lahko potem reševali iz težav. Spravljajo nas v kaos, da bi nas lahko potem reševali iz kaosa. Spravljajo nas v fatalne, pogubne, smrtno nevarne situacije, da bi nas lahko potem reševali iz fatalnih, pogubnih, smrtno nevarnih situacij. Jasno, to počnejo, da bi jih imeli raje. Da bi jim bili hvaležni in vdani. Da bi imeli občutek, da ne moremo brez njih. Da bi bili neločljivi.

Razlog več, da se slovenski politiki ne žrejo, če kaj zamočijo. Politična kriza, ki jo sami povzročijo, je neprecenljiva, saj pomeni le, da bodo lahko prešli v napad – in reševali Slovenijo. Kriza je priložnost. Borut Pahor je pred leti izgledal kot parodija tega. Ne pozabite: ko je bil premier, je vse tako zamočil, da so ga tako rekoč vrgli z oblasti (na koncu je užival približno tako nizko javno in koalicijsko podporo kot Miro Cerar), a je začel potem med predsedniško predvolilno kampanjo »trdo delati«, brezmejno garati, napol stahanovsko, napol mesijansko tezgariti, kot da skuša vse izgubljeno nadomestiti, preseči vse norme in rešiti Slovenijo. In Slovencem se je zdelo, da je s tem – z imitiranjem dela! – rešil Slovenijo, zato so ga gladko izvolili za predsednika.

Le ta, ki je bil »križan«, lahko ponovno vstane – in Slovenija ljubi »križane«, ki dišijo po ponovnem vstajenju.

Na to krščansko mistiko očitno računa Miro Cerar, le da je drugače kot Pahor in še pred njim Janez Drnovšek, ki sta padla (no, dobila nezaupnico), odstopil kar sam. S tem je njegova žrtev še večja. To, da se premieru v Sloveniji izplača, da pade, je jasno (Pahor in Drnovšek to več kot potrjujeta), prav tako je jasno, da se premieru v Sloveniji ne izplača končati mandata (Janez Janša je potem naslednje volitve izgubil), zato si je Cerar verjetno rekel: če že padec prinaša takšne koristi, kakšne koristi bi prinesel šele odstop?

Tako kot ne moreš ponovno vstati, če se prej ne žrtvuješ, tudi ne moreš reševati krize, če je sam prej ne ustvariš. Cerar je sam ustvarjal krizo. To smo videli: zdravnikom je zvišal plače, s čimer je zamajal enotni plačni sistem in odprl vrata drugim sindikatom javnega sektorja, Bruslju je obljubil privatizacijo NLB, namesto da bi se bruseljskemu diktatu uprl (z argumenti, da Bruselj Sloveniji ni dal niti centa za saniranje bank, da so se razmere na trgu spremenile, da krize ni več, da NLB posluje dobro, da smo njeno sanacijo preplačali, da je na silo in pod pritiski ne bomo prodajali, da potrebujemo sistemsko banko ipd.), na slovensko-hrvaški meji je postavil rezilno žico, ki je potem ni odstranil (ne, izraz »tehnična ovira« je ni zmehčal), tako da je možnosti za hrvaško spoštovanje arbitražne odločbe še dodatno zmanjšal (bi žica izginila, če bi Hrvaška priznala arbitražno odločitev?), ministrstvu za notranje zadeve je pustil, da terorizira sirskega brivca Ahmada Šamija, s čimer je intoniral atmosfero, ki bo histerično nenaklonjena priselitvi tuje delovne sile, brez katere je Slovenija – zaradi demografskih neravnovesij in pomanjkanja delovne sile – slej ko prej obsojena na stagnacijo (adijo, »tigrovska« rast), projekt drugi tir pa je tako posvojil, da je izgledal kot njegov osebni projekt, celo kot njegov najosebnejši projekt, kot spomenik sebi, svoji vladavini, svoji slavi. Drugi tir, to sem jaz! S tem stojim in padem! Ne bi smel biti tako sentimentalen.

Premier Cerar je odstopil. A vemo, zakaj: da bi lahko ponovno vstal. Da bi lahko prešel v napad. Da bi se lahko vrnil. In predvsem: da bi lahko reševal. In reševal. In stokrat reševal.

Pri tem je seveda pozabil, kdo je: le novi obraz, ki je padel z neba ter starim obrazom pokvaril igro in jim ukradel šov. Ne, niti najmanjših možnosti ni bilo, da njegovega najljubšega in najosebnejšega projekta ne bodo ustavili, kompromitirali, zrušili, razbili. Če v politiki ustvariš vtis, da je ta ali oni javni projekt tvoj, osebni projekt, potem obstaja zelo velika verjetnost, da bo konkurenca naredila vse, da bo ta veleprojekt – tvoja fiksna ideja – nazadnje izgledal le kot jebena maketa, kot antiklimaks.

Ne bi ga smel tako nastavljati. Ne bi smel ustvarjati vtisa, da z njim stoji in pade. Ne bi smel kazati, da je nanj tako romantično vezan. Ne bi smel kazati takšne obsedenosti. Ja, ne bi smel biti tako sentimentalen. In ja, politika mi-gradimo-ceste-proge je preveč retro, da bi jo bilo še smiselno tako fundamentalistično napihovati in slaviti, če smo že ravno pri tem. Sploh pa v času, ko volilni cikel ne traja več od volitev do volitev, temveč le še od sondaže do sondaže, od javnomnenjske ankete do javnomnenjske ankete, se je nesmiselno vezati na »velik projekt«, ker ga ob naslednji sondaži še ne bo – in ob naslednji tudi ne – in ob naslednji tudi ne – in ob naslednji tudi ne, tako da neprestano le izgubljaš, politične izgube se kopičijo, ratingi ti padajo, dokler ne padeš ali odstopiš.

Teorija vsega

Premier Cerar je odstopil. A vemo, zakaj: da bi lahko ponovno vstal. Da bi lahko prešel v napad. Da bi se lahko vrnil. In predvsem: da bi lahko reševal. In reševal. In stokrat reševal. Zdaj, ko je odstopil, lahko pač povsem upravičeno pričakuje, da bodo ljudje do njega mehkejši, nežnejši, strpnejši in spoštljivejši kot prej, da bo torej agresivnost zamenjala pieteta, kakršno ljudje navadno kažejo do mrtvih, padlih za domovino.

A ironično, premier Cerar in drugi slovenski politiki (Cerar se z odstopom ni ločil od njih, temveč je s tem tako rekoč ritualno, ceremonialno postal eden izmed njih), ki nas spravljajo v krize, da bi nas lahko potem iz teh kriz reševali in želi naše simpatije in glasove, so odlične alegorije neoliberalne ideologije – leta 2008 nas je ta spravila v hudo krizo, potem je ponovno vstala, zdaj pa nas »rešuje«. Privatizirajmo, deregulirajmo, razdavčimo bogate in kapital, ne zvišujmo minimalne plače – tako bomo pritegnili tuje investicije! Slovenija naj bo dežela poceni delovne sile! Če bomo izpolnjevali neoliberalne zapovedi, bomo rešeni!

Neoliberalne politike leta 2008, po izbruhu krize, niso zdržale reality checka. Bile so mrtve. To vemo. Vsi so jih obsodili, demitizirali in odpisali. Celo mednarodne institucije, ki so slavile in implementirale neoliberalne politike, so postale skeptične do neoliberalnih politik. Raziskava, ki so jo objavili ekonomisti Mednarodnega denarnega sklada, je ugotovila, da je neoliberalizem precenjen. Nobelovec Joseph Stiglitz, nekoč glavni ekonomist Svetovne banke, je oznanil: »Neoliberalizem je mrtev v deželah v razvoju in v razvitih deželah.«

Toda neoliberalizem, ki se je vedno predstavljal za dokončno vrnitev k naravnemu redu, je preživel. Še huje: zažrl se je v vse pore družbenega življenja – v politiko, institucije, korporacije, medije, ljudi. Tudi vse tiste mrtve ideje – o učinkovitosti trga, vsevednosti cen in nujnosti reševanja bogatašev, od katerih potem bogastvo »pronica« navzdol – so preživele, tako da neoliberalizem bolj kot kadarkoli izgleda kakor nekaj povsem naravnega in nevtralnega, tako rekoč biološkega, »kot Darwinova evolucijska teorija«, »kot gravitacija ali atmosfera«, kakor pravi George Monbiot (How Did We Get into This Mess?, 2016). Neoliberalizem je postal teorija vsega, zato ga dejstva – recimo dejstva realne ekonomije ali socialne države – ne zanimajo več.

Neoliberalizem, ki je ljudem požrl možgane in ki ni povzročil le hude finančno-gospodarske krize, temveč tudi politično (strašno, z vsemi fašističnimi implikacijami vred), je mrtev, a živi. Kot zombi – »grd, vztrajen in nevaren,« pravita David Harvie in Keir Milburn (Guardian). »Takšno je 'neživljenje' zombija, trupla brez ciljev, nesposobnega prilagoditve prihodnosti, nesposobnega načrtovanja. Iz gole navade lahko le sledi svoji monomanični lakoti.« A kdor je videl kak zombijski film, ve, da je zombije teže ubiti kot žive ljudi.

Pomislite le, kako je Cerar z odstopom navdušil. To je bila prava poteza, so ponavljali politiki, komentatorji, lobisti in gospodarstveniki. In kaj jih je pri tej magični potezi – pri njegovem odstopu – najbolj navdušilo? Tole: da je s tem preprečil izpolnitev sindikalnih zahtev in zvišanje plač v javnem sektorju. Z odstopom je matiral »izsiljevalskega« Branimirja Štruklja ter zaščitil in rešil javne finance, finančno stabilnost Slovenije, so poudarjali.

Ponovno oživljeni glasovi neoliberalne ideologije so se po Cerarjevem odstopu lepo ujeli z glasovi tistih politikov, ki vedno govorijo tako, kot da govorijo neposredno z narodom.

Ali bolje rečeno: Cerar jih je navdušil zato, ker je z odstopom preprečil delitev visoke gospodarske rasti – ker je torej raje odstopil, kot pa da bi sprožil prerazdelitev družbenega bogastva. Cerar je z eno potezo – z odstopom – ponižal vse tisto, kar neoliberalci najbolj prezirajo: sindikate, javni sektor in prerazdelitev družbenega bogastva. Če vprašate neoliberalce, potem bi bilo treba sindikate razpustiti, javni sektor brutalno oklestiti (in ga preleviti v neke vrste podjetje), bogastvo pa tako davčno razbremeniti, da bi za družbo in delitev ostalo malo, čisto malo, čim manj, skoraj nič.

Miro Cerar je zdaj končno njihov. Da ga imajo po novem za svojega in da ga spoštujejo, je povsem logično, navsezadnje: ali bi lahko odločneje in nazorneje pokazal, da je proti prerazdelitvi družbenega bogastva? Ali bi lahko odločneje in nazorneje pokazal, da razume, da bogastvo ni namenjeno delitvi? Ko je Cerar z odstopom preprečil, da bi si javni sektor zvišal plače, so rekli: pozabil je, da je njegova volilna baza prav javni sektor! Brez skrbi – dobil je novo volilno bazo.

Cerarjeva vlada opravlja le še tekoče zadeve, zato so se neoliberalci Cerarjevega odstopa še toliko bolj razveselili. To imajo namreč najraje – vlado, ki opravlja le tekoče zadeve. Vitko vlado. Tekočo vlado. Državo brez vlade. Ustvarjanje vtisa, da lahko živimo tudi brez vlade, je za neoliberalce neprecenljivo. Vlada, ki opravlja le tekoče zadeve, je neoliberalni ideal: glejte, nikogar ni več, ki bi nas polariziral, nikogar, ki bi nam paral živce, nikogar, ki bi nam kratil spanec, nikogar, ki bi se vmešaval v gospodarstvo (in banke), in nikogar, ki bi nas ropal. Če ni vlade, ni delitve plena!

A to je le populistična iluzija tistih, ki trdijo, da se vlada preveč vmešava v gospodarstvo, da bi morali vse – s socialno državo vred – prepustiti trgu, da je prosti trg pojem pravičnosti, poštenosti in demokratičnosti, saj če imaš trg, ne potrebuješ demokracije, če pa ne potrebuješ demokracije, potem tudi vlade ne potrebuješ več. Ni vlada tista, ki naj bi družbo varovala pred trgom, pravijo neoliberalci, temveč je trg tisti, ki družbo varuje pred vlado.

V resnici je ravno nasprotno: tržni liberalizem je najboljše orodje za plenjenje družbenega premoženja. Kdor bi ukinil vlado ali pa naštelal »vitko državo« (obljubljal jo je tudi Janez Janša, jasno, v svoji Drugi republiki), Slovenijo prepustil reguliranju prostega trga in se za eno leto odselil na samotni otok, Slovenije po vrnitvi ne bi več prepoznal ( ja, shirala bi!), tako da mu ne bi preostalo drugega, kot da bi tisto slovito Brechtovo krilatico – »Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke« – priredil novemu času: kaj je povolilna delitev plena v primerjavi z neoliberalno delitvijo plena?

Dežela postkoitalne melanholije

Ko je Cerar odstopil, so napetosti v Sloveniji v trenutku izginile. Zdelo se je, kot da se je Slovenija spremenila. Vlada, ki opravlja le tekoče zadeve, se lepo poda retoriki tistih, ki so zdaj, v času stavke javnega sektorja, spet oznanjali, da je javni sektor prevelik in predrag, da se je »razbohotil« in da bi ga bilo treba zmanjšati. Zato je bil tudi podton tistih, ki so hvalili Cerarjev odstop, na dlani: zmanjšajmo državo, pa nam bo ves čas tako lepo kot zdaj, po Cerarjevem odstopu, ko se je Slovenija povsem umirila, ko so si ljudje oddahnili (tudi od sebe, od svoje histerije, od svoje depresije), ko so vsi stresi, napetosti, anksioznosti in živciranje izginili – ko je Slovenija izgledala kot čuječni zen, no, kot ljubimca po dobrem, divjem, katarzičnem seksu.

Toda »Mirna voda smrdi,« bi rekel Cankar. Ko so rekli, da zdaj potrebujemo »boljšo« in »učinkovitejšo« vlado, je bilo jasno, kaj hočejo reči – da potrebujemo vlado, ki bo opravljala le tekoče zadeve, »vitko« vlado, vlado novih obrazov, populistov, antisistemskih strank, političnih diletantov in amaterjev, ki ne bodo mogli izpeljati ničesar velikega ali usodnega, ampak bodo sposobni opravljati le tekoče zadeve (slovenska politika se bo zvedla na nove obraze, antisistemske populiste, politične diletante), potemtakem vlado, ki bo večino funkcij prepustila trgu in ki bo obenem razumela, da je treba v Sloveniji zagotavljati poceni delovno silo, da je treba nevtralizirati sindikate in da gospodarska rast ni namenjena družbeni delitvi (hej, to je zasebni denar!), navsezadnje, slovenska rast je res visoka, »tigrovska«, letos naj bi znašala celo več kot pet odstotkov. Vsaj tako napoveduje Umar. In če tako pravi Umar, pomeni, da bo verjetno znašala šest ali celo sedem odstotkov.

Prav res, neoliberalnim silam ni vseeno, kdo bo upravljal to silno rast, to bajno bogastvo. Če vprašate njih, potem bo moral ta, ki bo prevzel vlado, poskrbeti, da bo rast »curljala« navzgor, ne pa navzdol. Kar seveda pomeni, da bo moral ta, ki bo prevzel vlado, z vladanjem storiti oziroma preprečiti vse tisto, kar je Cerar storil oziroma preprečil z odstopom.

Ponovno oživljeni glasovi neoliberalne ideologije so se po Cerarjevem odstopu lepo ujeli z glasovi tistih politikov, ki vedno govorijo tako, kot da govorijo neposredno z narodom, in ki oznanjajo, da jih zanima le prihodnost Slovenije, ne pa preteklost, da jih zanima le blaginja Slovencev, ne pa ozki politični interesi, in da jih zanima »vsebina«, ne pa ideologija – svojo skrb za prihodnost Slovenije in blagor vseh prikazujejo kot nekaj nadpolitičnega, nadstrankarskega in nadideološkega.

Te »blagrovce« zelo dobro poznamo iz komedije Za narodov blagor, v kateri jih je pred več kot sto leti popisal Ivan Cankar. Kot pravi občinski svetnik Mrmolja, ki poje hvalnico dr. Grozdu, večnemu deželnemu poslancu: »Po božji previdnosti vstajajo v narodu v najtežjih časih nesebični možje, ki ga vodijo s krepko rokó mimo vseh nevarnosti in prek vseh nezgod po poti napredka do zaželenih smotrov.« In kot slišimo, ti nesebični ljudje, ki vstajajo v narodu, »ne gledajo nikoli ne na desno in ne na levo, ne na svojo korist in sploh ne na zasebno korist tega ali onega« ... »temveč na korist naroda«, kot doda vedno »objektivni« in »uravnoteženi« novinar Ščuka.

Blagrovci, ki mislijo na »celokupno korist narodovo«, »vseobči napredek« in »obče blagostanje«, so pravi blagoslov za naš ubogi narod, pravi Mrmoljeva žena: »Usoda jim določi njihovo pot že vnaprej; oni so rešitelji in vodniki narodovi že po naturi.« Srca jim prihajajo naproti, cvetje trosijo pred njihovimi koraki, ljudem je kar toplo, ko jih vidijo, čeprav pogosto ne razumejo »tistega tihega, skrivnostnega delovanja požrtvovalnih, za svoj narod navdušenih mož«. Zato toliko bolj strmijo, ko jim pred oči stopajo »veličastna dejstva«.

In blagrovci, ki nastopajo »v imenu najsvetejših koristi celokupnega naroda«, vedno svarijo, da je »narod na razpotju«. Ja, tudi njih – tako kot blagrovce naše dobe – zanima le prihodnost naroda (»Izginejo naj vse osebne težnje, vse intrige.«). Ja, tudi oni so – tako kot blagrovci naše dobe – nad ideološkim in političnim »razdorom«, ki ga drugi vsiljujejo narodu, s čimer ogrožajo »celokupno korist« in »velike rečí«. In ja, tudi oni – tako kot blagrovci naše dobe – mislijo le na »narodov blagor«, saj jim je jasno: »Kadar gre za narodov blagor, neha vsako prijateljstvo.«

Politiki nas spravljajo v fatalne, pogubne, smrtno nevarne situacije, da bi nas lahko potem reševali iz fatalnih, pogubnih, smrtno nevarnih situacij. Jasno, to počnejo zato, da bi jih imeli raje.

Dr. Grozd, stari politični obraz, blagrovec št. 1, pozna vse trike boja za narodov blagor, zato ve, da je nekaj lepega v psovanju in zabavljanju, da je v škandalih in »celó v klofutah nekaj prijateljskega in blagohotnega«, da je »v programih nekaj slovesnega in slovesnost deluje na ljudi« (»Treba je samó, da so besede dolge in lepe.«) ter da je »krasno, če ima človek sovražnike«. Nikogar se ne boji – razen novih obrazov. »Bojim se samó, če vidim kaj novega. Kje naj primem? Kakó naj zgrabim? In v obrazu tistega blaznega človeka je bilo nekaj novega.« In nasprotno: v novem obrazu je vedno nekaj blaznega.

Tako kot je Matildi, Grozdovi nečakinji, jasno, da je vsa ta skrb za narodov blagor le komedija, je tudi Gorniku, novemu obrazu, jasno, da mora biti »nekaj zad za temi stvarmi«, da mora biti torej »nekaj zad za narodovim blagrom«. In kot ugotovi, je zad »sebičnost«.

Skrb za narodov blagor je nekaj sebičnega, ali bolje rečeno: skrb za narodov blagor ni nič nadpolitičnega ali nadideološkega. Nič ni bolj ideološkega od skrbi za narodov blagor. To vidimo. In čutimo. Vsi tisti, ki »rešujejo« Slovenijo in ki mislijo le na njeno prihodnost, le na njen blagor, le na »celokupno korist narodovo« (s Cerarjem vred), pravijo, da je njihovo početje – njihova skrb za narodov blagor – nadpolitično in nadideološko, a dejansko služi prav ideologiji, neoliberalni ideologiji, ki brutalno zapoveduje: ne potrebujemo vlade, ne potrebujemo sindikatov, ne potrebujemo socialne države, ne potrebujemo višjih plač, ne potrebujemo delitve družbenega bogastva! Skrb za narodov blagor je boj proti narodovemu blagru.

»Samo oči bi bilo treba odpreti,« pravi Ščuka, ki vendarle uvidi, da se neoliberalizem – »laž« – »plazi po žilah kakor strup, počasi in oprezno, ne opazi se, kako deluje«. V takem zraku ni mogoče še dolgo živeti, pravi. »Kdor bi gledal to življenje od daleč, bi se mu smejal; kdor ga mora živeti in je pošten, je najbolje, da se obesi.«

Vsekakor, a če bo šla slovenska politika v to smer, kot gre, se bodo morali slovenski politiki obešati, da bi jih imeli ljudje radi.