Izpoved Alenke Bratušek

Politiki radi pišejo knjige. Še najraje jih izdajajo pred volitvami. Leta 2008 je nekdanja predsednica LDS Katarina Kresal izdala knjigo Leto v politiki. Leta 2010 je pred kandidaturo na ljubljanskih županskih volitvah knjigo Voz na strmini napisala Zofija Mazej Kukovič. Leta 2014 je pred parlamentarnimi volitvami knjigo objavila predsednica NSi Ljudmila Novak, dve leti kasneje tudi novi predsednik NSi Matej Tonin. Zdaj se jim je pridružila Alenka Bratušek, ki ji je spomine V svojih čevljih pomagal napisati s kresnikom nagrajeni pisatelj Tadej Golob.

Kot se za tak žanr spodobi, v knjigi o nekaterih – za avtorico očitno neprijetnih – temah ne izvemo veliko. Ne izvemo, kako je nastal ključni dokument iz časa njenega predsedovanja vladi, privatizacijski seznam 15 podjetij. Poleg tega nekdanja premierka dogodke interpretira sebi v prid. V uvodu o tem, zakaj je izdala knjigo, se čudi besedam Bogomirja Kovača, ki je v Mladini zapisal, da se je gospodarska rast v Sloveniji začela že v zadnjem četrtletju leta 2013 in da je bila bančna sanacija leta 2013 politično vsiljena in zgrešena. »Vsiljena in zgrešena, ki pa je obenem pomagala Sloveniji, da se je odbila od tal? Rada bi videla tistega, ki bo to dvoje znal uskladiti.« Bratuškova pozablja, da banke kljub sanaciji še leta niso kreditirale gospodarstva.

Kljub temu knjiga prinaša številne dodatne informacije iz tistega obdobja.

Izvemo, da se je Slovenija tik pred posredovanjem trojke znašla zato, ker je že v prvem tednu delovanja vlade Bratuškove evropska komisija napisala poročilo, v katerem je našo državo skupaj z Grčijo, Irsko, Portugalsko in Španijo uvrstila med tiste, ki makroekonomskih neravnovesij »niso sposobne odpraviti same«. Bratuškova naj bi bila takoj za tem odletela v Bruselj k tedanjemu podpredsedniku komisije Olliju Rehnu in ga prosila, naj komisija sklene, da so razmere v Sloveniji »obvladljive« – tako je država z Bratuškovo na čelu dobila drugo priložnost. A ker je bil Rehn – kot razberemo – prepričan, da so slovenske težave posledica povezanosti bank z državo in lastniške strukture, »kjer prevladuje državna lastnina«, sta ga premierka in njen finančni minister Uroš Čufer lahko prepričala le s programom privatizacije.

Predvsem pa knjiga odgovarja na vprašanje, zakaj Zoran Janković kljub zmagi na volitvah ni zmogel sestaviti koalicije. Že na prvem sestanku pri Borutu Pahorju naj bi bil temu zabrusil, da v koaliciji pod njim niti ministrskega položaja ne bo dobil, svetoval naj bi mu bil celo, naj se umakne iz politike. Ali je to res, ni jasno, ker Bratuškove na tistem sestanku ni bilo, naj bi pa bil Janković podobno »odločno« nastopal tudi v pogovorih s Karlom Erjavcem in Gregorjem Virantom, ki sta se nato raje odločila za vlado pod vodstvom Janeza Janše.

V knjigi je veliko zanimivih ocvirkov. Morda za Bratuškovo najbolj poveden je ta, da naj bi bila zavrnila položaj podpredsednice organizacije OECD, in sicer zato, da bi še naprej vodila stranko. Kako pametna je bila ta odločitev, bo pokazal izid na prihajajočih volitvah …