340 tisoč evrov za socialni PR

Poletje se je bližalo koncu. V sredo, 23. avgusta, sta svetovalca družbe A. T. Kearney obiskala ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Tam sta bila uro in pol. Ministrstvo je za sestanek plačalo 420 evrov (z DDV). Naslednji dan so se svetovalci za dve uri in pol sestali na sedežu podjetja A. T. Kearney na Dunajski 151 v Ljubljani in »pripravljali komunikacijski načrt«. Cena, ki jo je za to plačalo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve: 350 evrov (z DDV). V sredo in četrtek so na Dunajski 151 omenjeni svetovalci pet ur »interno koordinirali«, »koordinirali aktivnosti in komunikacijski načrt«, se pripravljali na sestanek na ministrstvu in tja poslali elektronsko pošto – znesek, ki ga je za ta del aktivnosti plačalo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve: 563,50 evra (z DDV). Isti dan so brali še časopise. In sicer pol ure (»spremljanje medijev«) – cena za ministrstvo: 36 evrov z DDV.

Ministrstvo za delo je leta 2015 začelo projekt reorganizacije centrov za socialno delo. Rdeča nit reforme, kot je večkrat poudarila ministrica Anja Kopač Mrak, naj bi bila racionalizacija pravnih, finančnih in informacijskih služb 62 centrov tako, da bi nazadnje imeli 16 območnih centrov.

Ker naj bi pri tem šlo za eno najobsežnejših reform, so se na ministrstvu leta 2016 odločili najeti podjetje A. T. Kearney, to pa je potem k sodelovanju povabilo še podjetje Pristop. Kot so nam pojasnili na ministrstvu, je naloga A.T. Kearney-a, da »na podlagi svojih izkušenj opozarja na kritične dejavnike uspešnosti, na morebitne odmike izvajanja aktivnosti od načrta reorganizacije in na potrebne prilagoditve,« družba Pristop pa skrbi za to, da projektna skupina »pravočasno in s pravimi sporočili nagovarja vse relevantne deležnike od zaposlenih in strokovne javnosti do odločevalcev, nevladnih organizacij in medijev.«

Obe družbi naj bi za izvedbo komunikacijske strategije po prvotnih načrtih dobili 121 tisoč evrov, nato se je projekt podražil na 268 tisoč evrov, po zadnjih izračunih pa naj bi jima ministrstvo plačalo 340 tisoč evrov. Namen strategije naj bi bila predvsem »notranja« komunikacija oziroma prepričevanje zaposlenih, saj naj uporabniki centrov za socialno delo reorganizacije ne bi čutili.

A kot pojasnjuje sociolog dr. Srečo Dragoš, so cilji reforme vse bolj nejasni. S projektom reorganizacije se ne povečujejo socialne pravice upravičencev do socialnih pomoči, ne povečuje se delež zaposlenih socialnih delavcev, ki delajo z uporabniki, in ne povečujejo se sredstva, namenjena socialnemu varstvu: »Ministrstvo s številkami ne more dokazati, kako naj bi država zgolj s spremembo organizacije CSD privarčevala, hkrati pa še povečala učinkovitost storitev. Na začetku gospodarske krize se je pokazalo, da je sistem CSD zaradi varčevalnih ukrepov doživel kolaps. Takrat se je izhod iz tega zgrešenega projekta začel iskati pri ameriških svetovalcih in v PR. Posledica se zdi logična: z zunanjimi svetovalci skomunicirati projekt reforme, ki gre v smeri ’racionalizacije’. Učinek ne bodo boljše storitve, ampak cementiranje krize socialnega sistema.«

Reforma je slaba, bo pa vsaj kakovostno skomunicirana.