Ustavni sodniki proti vrhovnim. In obratno.

Kot kaže, se bo 13. maja prvič zgodilo, da bo neko ljudsko glasovanje v celoti ponovljeno. Ponovljen bo referendum o zakonu o drugem tiru, ki so ga vrhovni sodniki presenetljivo razveljavili. So ga razveljavili, ker ni bil izpeljan v skladu z ustavo in zakonodajo? So ga razveljavili, da bi se povečala politična negotovost pred volitvami? Ali so ga razveljavili še iz precej bolj banalnega razloga – zato, ker so ustavni in vrhovni sodniki med seboj sprti in merijo moči?

Temu v prid govorijo že dalj časa povsem skrhani odnosi med najvišjima sodiščema. Lanskega oktobra so vrhovni sodniki ustavnim pisali kar javno pismo, v katerem so zatrdili, da je potreben pogovor med sodniki obeh najvišjih sodišč o vlogi enega in drugega ter o razmerju med njima. Ustavnim sodnikom so očitali, da prelahkotno razveljavljajo njihove sodbe in prelahkotno zatrjujejo, da vrhovni sodniki pri odločanju kršijo človekove pravice. Nekateri vrhovni sodniki so šli še korak dlje in ustavnim med drugim očitali, da namesto o zakonitosti sodb vrhovnega sodišča prevečkrat odločajo o vsebini teh, kar pa ni v njihovi pristojnosti in naj za takšno odločanje tudi ne bi bili dovolj strokovno usposobljeni.

Z ustavnega sodišča so tedaj vrhovni sodniki dobili odgovor, da je »strokovna in splošna kritika v interesu boljše kakovosti ustavnosodne presoje zaželena«, a da se »morebitna nasprotja v stališčih med ustavnim in vrhovnim sodiščem lahko rešujejo le po poti dialoga med sodiščema, ki poteka prek odločitev vrhovnega sodišča in odločb ustavnega sodišča«. Odgovorili so jim torej, da splošnega dialoga o vlogi obeh sodišč in razmerju med njima ne more biti, edini dialog je mogoč prek odločb obeh sodišč. Uporabili so argument moči, da so vrhovnim sodnikom sporočili, da se lahko na ustavne sodnike obrnejo le z močjo argumentov.

So z razveljavitvijo referenduma vrhovni sodniki ustavnim hoteli pokazati, kako se odloča v prid človekovih pravic, ki jih po mnenju ustavnih sodnikov vrhovni prepogosto kršijo?

Dialog tako še naprej teče zgolj na podlagi odločb enega in drugega sodišča, pri čemer pa se kaže, da ne gre za tipični dialog med dvema sodnima institucijama, pač pa za prepir, tekmovanje, bitko za veljavo … Še najnazorneje to kaže prav nenavadna razveljavitev referenduma. Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič je sedanji spor med najvišjima sodiščema že pred časom označil za nenavaden: »Nenavaden je prav toliko, kot bi bil podoben spor med ustavnim sodiščem in sodiščem za človekove pravice, v katerem bi bilo ustavno sodišče užaljeno, ker je evropsko odločilo drugače od njega.«

Se je pri ustavni presoji referenduma zgodilo točno to? So vrhovni sodniki ravnali iz užaljenosti oziroma iz razočaranja nad odločitvijo ustavnega sodišča? So se odločili, da si bodo za vsako ceno krili hrbet in se izognili morebitnim kritikam ustavnih sodnikov? So jim hoteli pokazati, kako se odloča v prid človekovih pravic, ki jih po mnenju ustavnih sodnikov vrhovni prepogosto kršijo? Ustavno sodišče namreč ni presojalo, ali bi proračunska sredstva, ki jih je vlada namenila za referendumsko kampanjo za zakon, lahko pomenila kršitev referendumske zakonodaje. Niso rekli, da vlada oziroma koalicija sme s proračunskim denarjem financirati kampanjo za svoj zakon. In niso rekli, da tega ne sme. Namesto tega so odločili, da vlada to lahko stori, a le če je potem s tem denarjem financirana kampanja objektivna, če torej vlada objektivno predstavi pluse in minuse lastnega zakona.

Že to je od nje težko pričakovati, saj gre za njen zakon, za katerim stoji in torej ne vidi razlogov, ki bi govorili proti sprejetju. Če bi jih, potem zakona verjetno ne bi predlagala. Še nenavadnejši pa je tisti del sodbe, v katerem ustavni sodniki vsakokratno odločitev o tem vprašanju in na podlagi tega o veljavnosti vsakokratnega referenduma, ki je že bil izpeljan, prepuščajo oziroma nalagajo vrhovnemu sodišču. To naj bi torej po slehernem referendumu, pri katerem je vlada s proračunskim denarjem sofinancirala kampanjo za svoj zakon, presojalo, ali je javnost seznanila z vsemi razlogi za sprejetje zakona in jo enakomerno obvestila tudi o vseh razlogih, ki govorijo proti zakonu. Na koncu naj bi vrhovni sodniki vsakokrat po opravljenem referendumu odločili, ali referendumska odločitev velja ali ne oziroma ali je treba glasovanje ponoviti ali ne.

Lahko bi rekli, da ustavno sodišče ni opravilo svojega dela, pač pa ga je le preložilo na vrhovne sodnike. In da so ti ustavnim sodnikom zatem vrnili milo za drago in referendum razveljavili. To so namreč storili v nasprotju z dolgoletno prakso ustavnega sodišča in drugih pristojnih državnih organov, da se v izide posameznega glasovanja ne posega, če nepravilnosti niso mogle vplivati na izid glasovanja. V tem primeru bi res težko utemeljili, da so. Četudi je vlada s proračunskim denarjem pridobila nekaj glasov oziroma odstotkov v prid potrditvi zakona na referendumu, pa na sam izid s tem gotovo ni bistveno vplivala. Prvič, zakon je bil na referendumu potrjen, torej je zanj glasovalo več ljudi kot proti njemu. Drugič, za razveljavitev zakona je glasovalo 9,49 odstotka volivcev, za zavrnitev zakona pa bi jih moralo več kot še enkrat več, torej 20 odstotkov, in to pod pogojem, da bi jih za zakon glasovalo manj. Da bi bil zakon o drugem tiru na referendumu zavrnjen, bi proti njemu morali glasovati skorajda vsi volivci, ki so se glasovanja udeležili, oziroma slabih 97 odstotkov teh. Nerazumno bi bilo trditi, da je državni denar za referendumsko kampanjo vplival na izid referenduma, ne glede na to, ali zakon podpirate ali ne.

Je res razumno pričakovati, da bi brez vladne referendumske kampanje volivci zakon o drugem tiru razveljavili z višjim odstotkom, kot je bil dosežen na plebiscitu v prid osamosvojitvi?

A vrhovni sodniki so povsem obrnili optiko. Zagovarjajo mnenje, da bi izid glasovanja v tem primeru lahko obveljal le, če ni razumnega dvoma o vplivu kršitev kampanje nanj. Težava ni toliko v tem mnenju kot v mnenju vrhovnih sodnikov, da je v tem primeru obstajal tak razumni dvom. Po njihovem mnenju ne moremo reči, da se brez vladne kampanje referenduma ne bi udeležilo še več ljudi, ki zakonu nasprotujejo, in da bi tudi od tistih, ki so zakon podprli, večina glasovala proti. Da bi se skratka brez razumnega dvoma lahko zgodilo, da bi bil brez vladne kampanje zakon razveljavljen z 90- ali vsaj 80-odstotno podporo ljudi, ki so glasovali, torej z doseženim kvorumom. Da je mogoče, da bi bil izid tako rekoč nasproten, kot je bil … To pa je enako kakor trditi, da je mogoče, da se referenduma ne bi udeležil nihče. Tudi to se seveda lahko zgodi, a razumno tega ni pričakovati. To, kako vrhovni sodniki pojmujejo glasovanje na referendumu, poleg tega kot razumno predpostavlja tudi stanje, da volivci pri vsakokratnem odločanju na referendumu živijo v popolnem vakuumu in se odločajo ne glede na svoje politične in svetovnonazorske poglede oziroma strankarsko pripadnost …

Odločitev vrhovnih sodnikov je v svojem bistvu tudi v nasprotju z nekaj let staro odločitvijo ustavnega sodišča glede volitev v času poletnih dopustov, šolskih počitnic … Tedaj so pobudo za oceno ustavnosti odloka o razpisu volitev zavrnili, ne da bi se sploh poglobili v vprašanje, ali je razumno pričakovati, da razpis volitev v času poletnih počitnic lahko pomeni izid, drugačen od tistega na volitvah v času, ko številni volivci ne dopustujejo na Hrvaškem in drugod zunaj Slovenije. Še več, to vprašanje so označili za brezpredmetno, saj ustava pač določa rok za razpis volitev po razpustu državnega zbora in pika.

Vrhovni sodniki so torej ravnali aktivistično kot že dolgo nobeno izmed najvišjih sodišč. Lahko bi rekli, da celo bolj aktivistično, kot bi se pričakovalo od ustavnega sodišča. Vsekakor bolj aktivistično, kot že dolga leta ravna ustavno sodišče. In to šele po tem, ko so ustavno sodišče zaprosili, naj razčisti dvome o zakonitosti oziroma ustavnosti referendumske kampanje, niso pa dobili jasnega odgovora, pač pa le nova, nejasna navodila, kako naj odločajo v konkretnem primeru. Odločili so tako, da jim z ustavnega sodišča ne bi mogli ničesar očitati. Težko se je znebiti občutka, da je odločitev vrhovnih sodnikov, s katero so razveljavili referendum, vsaj toliko kot s sojenjem po pravu povezana s sporom, v katerem so z ustavnimi sodniki. Največja težava pa je v tem, da se je med kolateralno škodo tega spora zdaj znašla tako pomembna demokratična pridobitev, kot je referendum. Kaj če bo naslednja na vrsti volilna pravica?