Playing Men

zelo za

Kako nastane moški.

Ivan Cankar je leta 1910 objavil novelo Ponesrečen feljton, v kateri je naravnost metafikcijsko parodiral feljton, tedaj zelo priljubljen časopisni žanr, ki se mu je očitno zdel nekaj grozno osladnega in sentimentalnega, sentimentalnost pa je bila v njegovih očeh – če se spomnimo novele Siv las – le neumorna mati blamaž. Pisanje feljtona na lepem, sunkovito, abruptno prekine: “Zdaj mi je pa dovolj! Bog mi je priča, da na Rožniku več ne bom pisal feljtonov; v kuhinji že ne!” Feljtona je tako nepreklicno konec. Na dobri polovici dokueseja Playing Men narator na lepem – sunkovito in abruptno – oznani: “Na tej točki je režiser padel v ustvarjalno krizo in je prekinil s snemanjem.” In res, zagledamo Matjaža Ivanišina – režiserja v krizi, moškega v krizi. Sedi v rdečkastem baru, ki se ponoči prelevi v bordel, toda podnevi ni nikjer nikogar. Čez čas mu lastnik razkaže sobo z vodno posteljo, ki da poveča moški užitek, in orjaški falos, ki naj bi moškim v krizi vračal samozavest. Družba je na srečo ustvarila kopico nadomestkov orjaškega falosa, ki lahko “odrešijo” in “osrečijo” moškega v krizi.

Kar nas pripelje do Petra Musevskega, ki s feljtonsko sentimentalnostjo, tipičnim navijaškim patosom, pripoveduje, s kakšnim užitkom je gledal teniške ase – Jimmyja Connorsa, Johna McEnroeja, Ivana Lendla, Slobodana Živojinovića in Gorana Ivaniševića. To so njegovi heroji, njegovi moški. Vse njihove vrhunce zna na pamet – njihovi vrhunci so njegovi vrhunci. Natanko se spominja, da je hrvaški televizijski komentator leta 2001 ob Ivaniševićevi osvojitvi Wimbledona navijače – moške kakopak – pozval: “Nemojte se stiditi za plakati!” Moški jočejo – ob moških zmagah, ob moških vrhuncih, ki jih vedno vrnejo v igro. Krize je konec. Moškega naredi to, da zna obnoviti scenosled velikih športnih vrhuncev. Potem Musevski zamrmra štikel My Pony, My Rifle and Me, ki sta ga v vesternu Rio Bravo (1959), desničarski verziji vesterna Točno opoldne (1952), brundala Dean Martin in Ricky Nelson, medtem ko ju je John Wayne, vsemogočni šerif možatosti, ljubeče in z velikim občudovanjem gledal. Če bi slišal hrvaškega komentatorja, bi zajokal. S takšnim občudovanjem – in tako žarečim obrazom, no, s solzo v očesu – bi gledal tudi turške mladce, ki se – naoljeni in preznojeni, do pasu goli – hropeče ravsajo na nekem velikem polju (vlečejo se, trgajo, mečkajo, grabijo za hlače, kot da bi se žgali), pa sicilijanske moške, ki po strmih ulicah Novare spuščajo kolut sira (Maiorchino), pa dalmatinske in kalabrijske moške, ki se med igranjem more – ob divjem gestikuliranju, kričanju cifer in orgazmičnem hrzanju – agresivno zaletavajo drug v drugega (zlesti hočejo v možgane drugega moškega), ter moške, ki plešejo, možujejo in goli balinajo.

Tu vidimo le moške, ki nastopajo za moške, ki torej moške igrajo za moške – žensk ni na spregled. Vidimo jih šele v Splitu, pomešane med moške, ki leta 2001 pričakajo svojega heroja, Gorana Ivaniševića. Vse to, kar vidimo (od jokavega opevanja športnih herojev in “kantunskega” moževanja do rokoborbe in more), so kakopak moški rituali, ali natančneje – rituali, ki ustvarjajo moškega, rituali, ki kreirajo moškega, rituali, ki proizvajajo moškega. Oliver Stone nas je v Vodu smrti (1986) opozoril, da moškega ne rodi ženska, temveč moški (Charlie Sheen, alias Chris Taylor, pravi, da se počuti “kot otrok, ki sta ga rodila dva moška”), Ivanišin, bolj arheolog kot etnolog, pa to, kako nastane moški, prelevi v pravi koledarski précis, ne da bi se vojne – tega ultimativnega rituala rojevanja moškega – sploh dotaknil. In glede na to, kako nastane moški, je presenetljivo, da je na tem svetu toliko homofobije.