»Dva milijona smo jih pospravili!«

Ko je septembra 1943 padel Mussolini, je severno Italijo prevzela nemška vojska. Tudi Trst s Primorjem, alias Operativno cono Jadransko primorje. Oktobra so že prijeli prve Jude. Prečesali so bolnišnice, domove za ostarele in psihiatrične ustanove v Trstu, Gorici, Opatiji in na Reki. Judom so zaplenili premoženje, stanovanja in hiše, delnice in vrednostne papirje, decembra pa je iz Trsta v Auschwitz že odpeljal prvi vlak z Judi.

Dekleta in ženske, ki naj bi bile sodelovale s partizani, so v videmskih zaporih z iglo zbadali v dojke ter jih brutalno vlačili za lase, v Devinskem gradu pa so ustanovili šolo za boj proti »bandam«, kjer so se urili italijanski in slovenski prostovoljci. Streljali so talce – aprila 1944 so jih v tržaškem zaporu Coroneo ustrelili 71. Požgali in razdejali so celotne kraje – Lokve v Trnovskem gozdu, Komen, Rihemberg, v Lipi, vasi pri Ilirski Bistrici, pa so pobili 257 ljudi, z ženskami in otroki vred. Hkrati so požgali še vasi Podgraje, Kuteževo, Fabci, Beka, Ocizla in Šmarje, vasi v okolici Idrije ter številne brkinske vasi – moške so pohabljali in morili, ženske so polivali z bencinom in jih žive zažigali. Nad vas Forni di Sotto v Karniji so se spravili s tanki, granatami, fosfornimi bombami in metalci ognja – zrušili so 400 hiš. Pri Vidmu so usmrtili 13 mladoletnih partizanov, kmalu zatem pa so razdejali furlanske vasi Nimis, Faedis, Attimis in Sedilis.

Nemški vojski so asistirale italijanske, hrvaške in slovenske domoljubne enote, četniška divizija Dinara, primorske Brigate nere ter kozaške, kavkaške in gruzijske enote – srhljivemu, šokantnemu, zverinskemu terorju, ki so ga vsi skupaj uprizarjali, pa je poveljeval Odilo Globočnik, Hitler z naše ulice, ali bolje rečeno, pošast iz našega bazena, pošast iz tržaško-koroškega pandemonija. Rodil se je v Trstu, kjer je tudi preživel del mladosti, drugi del mladosti pa je preživel v Celovcu. Odilo Lothar Ludovicus Globočnik, Avstrijec, ki ni hotel biti Avstrijec, je bil, kot pravi zgodovinar Jože Pirjevec, strašni proizvod tržaškega in koroškega sovraštva do Slovencev. Le da je svoje sovraštvo do Slovencev predelal v apokaliptično sovraštvo do Judov. Judom je počel to, kar bi počel Slovencem, če ne bi bilo Judov.

Praded Rochus Globotschnik je bil – tako kot Rochusov oče – zdravnik v Tržiču (na Gorenjskem), ded Franz Johann je bil profesor na gimnaziji v Ljubljani, oče Franz – poročen z Anno Pescinko, Čehinjo iz Banata – pa je bil konjeniški častnik v cesarsko-kraljevi vojski, a kot pravi Johannes Sachslehner, avtor knjige Dva milijona smo jih pospravili (v prevodu Stanke Rendla je izšla tudi pri nas), biografije Odila Globočnika, »Hitlerjevega menedžerja smrti«, se ni podpisoval Globotschnik, temveč Globočnik. Ne, ni bil Avstrijec ali Nemec, ki se je poslovenil, temveč naj bi bili Globočniki izvirno slovenska rodbina, ki se je germanizirala.

Globočnik – človek, ki si je izmislil plinske celice, s čimer je taborišča smrti prelevil v holokavstne institucije – je v noči z 29. na 30. april 1945 zbežal na Koroško.

Njegov sin, mistično imenovan Odilo (rojen leta 1904), poveljnik Operativne cone Jadransko primorje, patološki arijec, »okužen« s slovansko in slovensko krvjo, se res ni ustavil pred nobeno grozoto: tržaško Rižarno, opuščeni mlin za luščenje riža, je spremenil v taborišče smrti, v katero je namestil tudi plinsko vozilo in krematorij. Ker ni hotel ničesar prepuščati naključju, je dal stare sušilne peči predelati v sežigalne. Najprej so »testno« sežgali 71 trupel talcev. »Ko so stekle množične usmrtitve s plinskim vozilom, so poskušali ropot motorja preglasiti s hrupno glasbo iz zvočnikov. Glede na število prispelih zapornikov so množično usmrčevali dvakrat ali trikrat na teden, zvečine zvečer, ponoči in zgodaj zjutraj. Ker je za nove prišleke največkrat primanjkovalo prostora, si je vodstvo taborišča prizadevalo, da bi jih pomorili brž po prihodu. A jih niso vedno morili s plinom. Politične zapornike so pobili v garaži na notranjem dvorišču, in to tako, da so jim s težkim kladivom ali s palicami zdrobili lobanjo. Potem so pogosto še žive žrtve odvlekli k sežigalnim pečem.«

Nacisti so v Rižarni mučili, trpinčili, morili, davili, streljali, uplinjali. Da je neki 18-letni mladenič tu v treh dneh povsem osivel, ne preseneča, saj je Globočnik v Rižarno pripeljal vse največje nacistične holokavstne pošasti, Ernsta Lercha, Gustava Hanelta, Georga Michalsena, Franza Stangla, Christiana Wirtha, Franza Stanglico, Erwina Lamberta, Otta Stadieja, Paula Bredowa, Karla Schlucha in Josefa Seppa Oberhauserja, ki so na Poljskem – v taboriščih smrti Sobibór, Bełżec, Treblinka in Majdanek – izvrševali »končno rešitev judovskega vprašanja«. Globočnik je holokavst pripeljal v Trst. »V Rižarni so usmrtili približno 5000 zapornikov, več kakor 20.000 ljudi je šlo skoznjo na poti v koncentracijska taborišča na severu. Sežigalne peči v Rižarni so obratovale do konca aprila 1945, potem pa so jih umikajoči se Nemci z drugimi napravami vred v noči z 29. na 30. april 1945 razstrelili.«

V noči z 29. na 30. april 1945, ko je Hitler naredil samomor, je Globočnik, ki sta ga Peter Mlakar in Dragan Živadinov zdaj teatralizirala v nacionalrevolucionarnem oratoriju Odilo (premiera bo 20. aprila, na Hitlerjev rojstni dan), iz Trsta zbežal na Koroško – s kapsulo ciankalija v hlačnem žepku. Kot je rekel ženi: »To je hitro delujoč strup. Ne smem priti živ v sovražnikove (to je partizanske) roke.«

»Človek, ki še muhi ne bi storil nič žalega«

Odilo Globočnik, alias Globus, ki priimka ni nikoli regermaniziral v Globotschnik, je imel dva milijona razlogov, da ni hotel živ priti v partizanske roke. V resnici je imel dva milijona razlogov, da v partizanske roke ni hotel priti niti mrtev. V Trst so ga premestili iz Generalne gubernije, poljske kolonije tretjega rajha, kjer »velja za najbolj krvavega izvajalca uničenja Judov in ponemčenja«. Globočnik – »ukazovalni stroj«, »poklicni morilec«, »prvinski nacistični krvosledni pes«, »likvidator in barbarski uničevalec Judov«, »pustolovski poslovnež«, »pragmatik, ki ni izbiral sredstev« – je bil tako pošasten, da se je celo Rudolfu Hössu, poveljniku Auschwitza, zazdelo, da močno pretirava. Na vsak način je hotel impresionirati svojega velikega mentorja, Heinricha Himmlerja. In Hitlerja. Hotel je biti slaven. Hotel je, da se govori o njegovih »projektih«. Hotel je odlikovanja. Hotel je, da ga ulijejo v bron.

A da bi lahko pretiraval na Poljskem, je moral najprej pretiravati v Celovcu. Trdil je, da se je leta 1918 – pri štirinajstih! – pridružil prostovoljnim varnostnim oddelkom, ki so se pri Grabštajnu in Pliberku spopadli z jugoslovansko vojsko (garbal naj bi se bil tudi s Slovenci), in da je med pripravami na koroški plebiscit deloval kot »ilegalni propagandist« in ljudi snubil za »nemško stvar«, hranil se je z antisemitizmom in antislavizmom (ljudstvo se mora znebiti »tujerodnega biča«), ki sta tedaj, v času velike gospodarske krize, hude socialne stagnacije in strašne brezposelnosti, bujno cvetela, leta 1931 pa se je včlanil v Hitlerjevo nacionalsocialistično stranko, ki se ji je tako religiozno predal, da so ga večkrat zaprli – zaradi ilegalnega delovanja za nacistično stranko, zaradi zbiranja denarja za nacistično stranko, zaradi prevažanja letakov, zaradi tihotapljenja razstreliva, zaradi teroristične dejavnosti, zaradi suma veleizdaje, zaradi preglasnih sanj o anšlusu. Živel je pač za dan, ko se bo Avstrija zlila s Hitlerjevo Nemčijo. Leta 1934 se je včlanil v SS (Schutzstaffel), dve leti kasneje pa ga je – v družbi Martina Bormanna in Josepha Goebbelsa – sprejel Hitler, a ga je nahrulil, češ naj ne bo preveč neučakan in zaletav, toda ko so nemške čete leta 1938 vendarle vkorakale v Avstrijo in izpeljale anšlus (»Eno ljudstvo, en rajh, en firer!«), s čimer so izpolnile »željo in voljo nemškega naroda«, kot je na glavnem trgu v Linzu rekel Hitler, se je Globočnik »dobro počutil v svoji koži, užival je in igral oblast: bil je mož, ki je sedel ob telefonu in dajal navodila nacionalsocialističnim funkcionarjem, odgovarjal je na vprašanja državnih ustanov in služb in razpošiljal brzojavke«.

Globočnik, alias Globus, ki svojega priimka ni nikoli regermaniziral v Globotschnik, je imel dva milijona razlogov, da ni hotel živ priti v partizanske roke.

Imenovali so ga za državnega sekretarja v deželni vladi (brez listnice), a hotel je postati dunajski gavlajter (pokrajinski vodja nacistične stranke), česar pa so se mnogi nacisti bali – Globočnik je bil zadnji, za katerega so hoteli, da ukazuje. Ko je sredi leta 1938 po Himmlerjevem in Heydrichovem lobiranju to vendarle postal, ga je bilo povsod polno: na tržnici je poslušal lastnike stojnic, govoril z branjevci in kmeti, obljubljal odpravo vseh nepravilnosti in težav, se zavzemal za mlade, v Pratru ponovno uvedel kresovanje, obljubljal »izboljšave na vseh področjih življenja«, pozival k odločnosti in nadaljevanju nacionalsocialistične revolucije, »ki se ne bo nikoli končala«, ter igral ljudskega človeka in človekoljuba – če delavci v kakem podjetju nočejo delati skupaj z Judi, potem naj Jude v imenu socialnega miru odpustijo.

V prvih mesecih je deželo zapustilo 50 tisoč Judov, ker pa se mu je zdelo, da ta judovski eksodus poteka prepočasi, je začel prirejati »spontane« protijudovske shode. Ko je odprl razstavo Večni Jud, ki jo je že prvi dan obiskalo deset tisoč ljudi, se je nasilje še stopnjevalo (Judje in njihove trgovine niso bili več varni), a to je bil le uvod v kristalno noč (9. novembra 1938), ko so nacisti tudi na Dunaju – jasno, na njegov ukaz – izvedli pravi pogrom nad Judi. Nacisti so požigali sinagoge, razbijali judovske trgovine, zasegali judovska stanovanja – nekaj tisoč Judov so poslali v Dachau, nekaj tisoč judovskih trgovin pa so izročili arijcem.

Toda Hitlerju se je zdelo, da Globočnik, ki je tedaj že slovel po črnih fondih in tajnih bančnih računih, gradnji malega zasebnega medijskega imperija in špekuliranju z nepremičninami, ne obvladuje Dunaja, v katerem je bilo vse več delavskih nemirov, zato ga je razrešil. Premestili so ga v štab SS, kjer mu je Himmler podelil prstan z mrtvaško glavo – esesovsko, se razume.

Esesovski brigadir Globočnik je bil pripravljen za »večje« reči. In res, ko so Nemci leta 1939 vkorakali na Poljsko, mu je Himmler prepustil vodenje okrožja Lublin, kjer je živelo približno dva milijona in pol prebivalcev. Uradno je bil voditelj SS in policije, toda podrejeni so mu bili vsi – SS, gestapo, SD (varnostna služba), redarska policija in prebivalci lublinskega okrožja. Da bi ga bolje razumeli, je dal zapreti učitelje, sodnike, odvetnike, inženirje in duhovnike, tudi rektorja Katoliške univerze, profesorje in številne študente, celo lublinska škofa Fulmana in Gorala. Da bi svojo misijo čim bolj podružbil, je ustanovil folksdojčersko Samozaščito, katere glavna naloga je bila ropanje Judov – kar na cesti. Pri belem dnevu. Da bi Judom namignil, kaj jih čaka, jih je na desettisoče »zaposlil« pri gradnji prekopov in izkopavanju protitankovskih jarkov na meji s Sovjetsko zvezo.

Da bi se po naporni službi malce sprostil, si je dal pred vilo, v kateri je vrtel najnovejše filme, navijal Wagnerja in pel koroške pesmi (v njegovi službi je bilo 17 Korošcev!), urediti 20 metrov dolgo kegljišče, teraso pa je obložil z nagrobniki, ki jih je pripeljal z judovskega pokopališča. Da je bil res psihopat, potrjuje to, da ga je tajnica opisovala kot prijetnega, prijaznega, družabnega, zelo dobrega in čutečega človeka, predanega družini. »Človek, ki še muhi ne bi storil nič žalega.«

Sredi leta 1940 je številne Jude prezaposlil – vključil jih je v gradnjo delovnih taborišč, koncentracijskih taborišč in taborišč smrti. Najprej Bełżca.

Mašinerija smrti

Globočnik je bil prepričan, da se lahko »nemštvo na Vzhodu utrdi samo z naselitvijo pristno nemških, zdravih in krepkih kmetov«, ki bi tako postali »mejna trdnjava proti vsakršnim tujerodnim vplivom«. Ker je to terjalo novo demografsko politiko, je pripravil zelo natančne statistične podatke o razporejenosti judovskega življa v Generalni guberniji ter načrte za vzpostavitev esesovskih in policijskih oporišč na novem vzhodnem ozemlju, nove nemške naselbine in kolonije, zamenjavo prebivalstva (Poljake so množično izseljevali, namesto njih pa naseljevali Nemce), ponemčenje Vzhoda, »utrditev nemške narodne samobitnosti« in »vrnitev k nemštvu« vseh tistih, ki so bili »nemške krvi in čiste rase«, a so bili polonizirani. Kot je rekel: »Akcija Odkrivanje nemške krvi, ki sem jo vpeljal leta 1941, ni politični ukrep, temveč na rasnih spoznanjih zgrajena dejavnost za rešitev nemške krvi. Njen edini namen je zajeti vse ljudi nemške krvi in jih povrniti v celoto nemškega naroda. Kdor ima nemško kri, je ne more imeti za svojo zasebno lastnino, temveč se mora spet vrniti v nemško narodno skupnost.«

Globočnik ni bil Avstrijec ali Nemec, ki se je poslovenil, temveč naj bi bili Globočniki izvirno slovenska rodbina, ki se je germanizirala.

Od »odkrivanja nemške krvi« do puščanja judovske krvi – od ponemčenja Vzhoda do uničenja Judov – je bil le korak. Globočnik je skušal do »končne rešitve judovskega vprašanja«, ki so jo nacistični veljaki začrtali 20. januarja 1942 na razvpiti konferenci ob jezeru Großer Wannsee (Jude je treba le »pod ustreznim vodstvom« pripeljati »na primeren način na Vzhod«, so sklenili), priti po svoji »izvirni« poti, s katero bo – vsaj tako je verjel – impresioniral Himmlerja in Hitlerja. Jude je imel za »uši«, judovski krojač mu med jemanjem mere za obleko ni smel pogledati v obraz (ves čas je moral stati za njim), judovski zdravnik je moral biti med pogovorom z njim obrnjen proti steni, ko je stal na terasi, obloženi z judovskimi nagrobniki, pa je rad rekel, da je treba Jude iztrebiti. Intoniral je »moralni« kontekst, v katerem so lahko njegovi rablji 12-letnemu dečku, taboriščnemu slu, ki je nekaj zamočil, mirno odrezali jezik ter ga potem javno obesili, v katerem so zapornika, ki je skrival zlat novec, mirno privezali na leseno klado ter ga potem prežagali na dvoje in v katerem so lahko na desettisoče sovjetskih vojnih ujetnikov mirno postrelili – v jamah z obrazom navzdol. Globočnik, dirigent morilskih akcij, dobitnik častnega znaka za »negovanje nemštva«, ki je bil tik pred tem, da v svoje »kraljestvo« preseli tudi koroške Slovence, ni niti trznil. Kot je rekel Rudolf Höss: »O vsem tem je govoril ponoči ob kaminu tako domačno klepetavo v svojem dunajskem narečju (sic!), kakor da pripoveduje najbolj nedolžne zgodbe.«

A tedaj so v »njegovo« okrožje že množično prihajali vlaki z Judi, ki so jih tlačili v gete in delovna taborišča, kjer so jih – v nemogočih, nečloveških razmerah – ubijali tifus, škrlatinka, davica, podhranjenost in nasilje. Najbolj zdrave in za delo sposobne so uporabili kot brezplačno, suženjsko delovno silo v esesovskih delavnicah in na gradbiščih. Ne da je ostalo le pri tem: 31. marca 1942 je v taborišče smrti Bełżec, ki ga je zgradil Globočnik, odpeljal prvi vlak z Judi. Dober mesec kasneje je prvi vlak z Judi odpeljal v taborišče smrti Sobibór, ki ga je prav tako zgradil Globočnik. Gete so začeli prazniti, toda številne Jude so pobili že kar v getu. Globočnik, ki se mu je s »končno rešitvijo judovskega vprašanja« zelo mudilo, je tudi predlagal, da bi pomor Judov v uničevalnih taboriščih izvajali kar s stalnimi plinskimi celicami. V Bełżcu naj bi tako pomorili 4000 do 5000 Judov na dan.

Ker pa plinske celice še niso bile na voljo, se je Globočnik, obseden s krvjo, čisto raso in »nalogo« in vse bolj nestrpen, domislil alternativnega načina množičnega in ekspeditivnega usmrčevanja. Jude so v taboriščih naložili na tovornjake in jih odpeljali na kako gozdno jaso. »Tu so morali izkopati dvakrat tri metre velike in meter globoke jame; dno jam so nastlali s slamo. Vsakič se je moralo sleči po 10 zapornikov in izmenjaje z glavo ob nogah in z nogami ob glavi leči v jamo. Potem so esesovci sprožili ročne granate in jih vrgli na ležeče zapornike. Kri je brizgala in deli teles so se vrtinčili po zraku. Če se je kaka žrtev še premikala, so jo ustrelili. Nato so trupla posipali z apnom, nasuli nanje nov sloj slame in nanjo je moralo leči naslednjih 10 zapornikov. Spet so sprožili ročne granate. V vsaki jami so bili trije ali štirje sloji žrtev. Ljudje, ki so čakali na usmrtitev, so morali morijo gledati. Globočnikovi možje so bili skrajno surovi in niso poznali milosti: ženske so brcali v trebuh, majhne otroke so do smrti treskali ob kamne.«

Ker so nacisti svojim akcijam in ofenzivam vedno nadeli ime, je to storil še Globočnik: »Reinhard« je imenoval akcijo, v okviru katere bo z mašinerijo smrti, ki so jo sestavljali fanatični esesovski častniki (»prava bera propadlih eksistenc«, kot je zapisal Höss), taborišča smrti in plinske celice, organiziral pomor dveh milijonov ljudi.

Ja, holokavst je bil tudi produkt tržaško-koroškega mentalnega bazena.

Zaplinjanje brez milosti

Globočnik, »lublinski car«, je brez usmiljenja praznil gete. Tudi lublinskega. Bolnih in prizadetih niso niti odvažali, ampak so jih postrelili kar tam. Doktorji filozofije, kot je bil Harry Sturm, so jih osebno in brez omahovanja streljali, druge so s posebnimi vlaki, ki jih ni bilo v nobenem voznem redu, deportirali v taborišča smrti – v Sobibór, Bełżec, Treblinko in Majdanek. Vlaki so neprestano vozili in skrbeli za pospešeno »gibanje prebivalstva«.

Pokoli so bili nekaj vsakdanjega. Ob koncu marca 1942 so v judovski sirotišnici pri vasi Tatary postrelili 108 otrok, starih od dve do osem let (gestapovec jih je, položene na kup peska in pretežno povite v plenice, likvidiral s strojnico), v Lublinu so v domu za ostarele pobili 70 varovancev, v bolnišnici pa vse bolnike in zdravstveno osebje. To ni bila zadnja bolnišnica, ki so jo »očistili« na tak način, kakor tudi to ni bil zadnji dom za ostarele, ki so ga tako zverinsko »očistili«. Globočnikova »demografska politika lublinskega okrožja« ni bila za nežne.

Goebbels je tedaj zapisal: »Iz Generalne gubernije zdaj potiskajo Jude, začeli so pri Lublinu, proti vzhodu. Pri tem uporabljajo precej barbarske postopke, ki jih ne kaže podrobneje opisovati, Judov pa ne bo ostalo več veliko. Na sploh lahko pač ugotavljamo, da jih je treba 60 odstotkov usmrtiti, medtem ko jih 40 odstotkov lahko dela. Nekdanji dunajski gavlajter, ki vodi to akcijo, opravlja to dokaj preudarno in tudi s postopki, ki ne zbujajo preveč pozornosti. Jude je doletela kazen, ki je sicer barbarska, a so si jo v resnici zaslužili. Prerokba, ki jim jo je za povzročitev nove svetovne vojne dal na pot firer, se začenja na najbolj grozovit način uresničevati. Pri tem pa se ne smemo prepustiti razčustvovanosti. Judje bi nas, če se jih ne bi ubranili, uničili. To je boj na življenje in smrt med arijsko raso in judovskim bacilom.«

Transporti niso smeli zastati. Globočnik ni trpel nobenega zavlačevanja. Ko so »čistili« gete ali judovske vasi, so bolnike, starce, dojenčke in tiste, ki niso mogli hoditi, postrelili kar tam – bolniki, starci in dojenčki so »gibanje prebivalstva« le upočasnjevali. Druge so deportirali v taborišča smrti, kjer so potem tiste, ki so bili nesposobni za delo, zaplinili.

Globočnik, ki je evtanazijo in etnično čiščenje podvrgel logiki tekočega traku, s čimer ju je industrializiral, je hotel impresionirati Himmlerja in Hitlerja.

Ko je stekel pomor Judov v plinskih celicah, Globočnik še vedno ni bil zadovoljen, zato je predlagal, da bi plinske celice, ki so delovale na dizelske izpušne pline, preuredili tako, da bi delovale na prusko kislino, alias ciklon B. Preden so Jude zaplinili, so jim rekli: »Prav nič hudega vam ne bo! V celicah morate samo globoko dihati, da se vam razširijo pljuča, ta inhalacija je potrebna za preprečevanje bolezni in okužb.« Ženske so prej postrigli – lase so uporabljali za industrijsko polst, prejo in tesnila pri podmornicah. Podjetje Reimann je plačalo 50 pfenigov za kilogram.

Ko so celico smrti odprli, so nacistični zobozdravniki s kavlji odpirali usta in iskali zlato, drugi nacisti pa so pregledovali spolovila in zadnjike, če niso morda v njih skriti zlato, briljanti in podobne dragocenosti, ki jih je Globočnik pridno zbiral – del jih je zbasal v svoj žep, del pa jih je poslal v Berlin, kjer so postali steber Hitlerjeve famozne »socialne države«.

Globočnik, ki je evtanazijo in etnično čiščenje podvrgel logiki tekočega traku, s čimer ju je industrializiral, je hotel impresionirati Himmlerja in Hitlerja, Globočnikovi rablji pa so hoteli impresionirati samega Globočnika, zato so kar tekmovali, kdo bo učinkovitejši, storilnejši in produktivnejši – kdo bo zaplinil več Judov. Ali pa jim vbrizgal več fenola.

V taborišču Treblinka, ki ga je prav tako zgradil Globočnik, so samo do konca leta 1942 pomorili 713.555 Judov.

Kazen na planini Mösslach

Toda Odilo Globočnik, ki se je imel za rešitev, je zlagoma postal problem, pa ne le zato, ker je stalno manipuliral z denarjem (ter ustanavljal pekovska, mesarska, steklarska, tekstilna in železarska podjetja, v katerih je zaposloval judovske prisilne delavce in s katerimi je osebno bogatel), temveč zato, ker je, kot so ugotavljali nacistični veljaki, »v svojem nepremišljenem pogumu pogosto prestopal dane meje in pozabljal na znotraj reda postavljene meje«, s čimer je stopnjeval ogorčenje domačinov, podžgal odporniško gibanje in poslabšal varnostni položaj, zato so ga septembra 1943 odstavili, povišali v SS-gruppenführerja in generalpodpolkovnika policije ter ga premestili v Trst. Tam je naprej izživljal svojo holokavstno patologijo krvi, čiste rase in »naloge«.

Pošast se je vrnila domov. Holokavst, ki je bil očitno tudi produkt tržaško-koroškega mentalnega bazena, se je s tem stegnil še domov, v tržaško-koroški bazen. Sobibór, Bełżec, Treblinka in Majdanek so se skrčili v Rižarno. Ja, Globočnik je holokavst pripeljal v Trst, toda najprej ga je iz tržaško-koroškega bazena odpeljal na Vzhod.

Globočnik – človek, ki si je izmislil plinske celice, s čimer je taborišča smrti prelevil v holokavstne institucije – je v noči z 29. na 30. april 1945 zbežal na Koroško, kjer je v Porečah ob Vrbskem jezeru slekel uniformo in si nadel civilno obleko, na obali Belega jezera menda zakopal svoj zlati zaklad (del so ga že našli, ostalo pa še vedno iščejo) ter se potem odpravil na planino Mösslach, kjer so se v koči skrivali še nekateri drugi nacistični častniki. A vse skupaj so izdali – in 31. maja so tja gor krenili britanski vojaki (huzarji njenega veličanstva), jih navsezgodaj presenetili in brez težav prijeli.

Globočnik – v modri poslovni obleki – je rekel, da je celovški trgovec, da se piše König in da se skriva pred Titovimi partizani. Ker mu niso verjeli, so mu nastavili past: ko je stopal po dvorišču, je eden izmed britanskih častnikov zaklical ime Globočnik – in Globočnik se je ozrl. Ko je videl, da je nasedel, je takoj pregriznil kapsulo s ciankalijem.

Živ jim ni hotel priti v roke.

Preden se je odpravil na Mösslach, je nekomu dahnil: »Dva milijona smo jih pospravili.« Župnik njegovega pokopa na posvečeni zemlji ni dovolil, zato so ga pokopali na Svinjski trati, ob Dravi, tam, kamor so domačini nekoč seganjali prašiče.