Tožibaba in ovaduh

Nekje v podzavesti se je v zvezi z nastankom slovenske države ohranila prigoda dr. Franceta Bučarja, prvega predsednika slovenskega parlamenta, profesorja, pravnika, z začetka leta 1988. Takrat je med gostovanjem v Medparlamentarni skupini za Vzhodno in Srednjo Evropo evropskega parlamenta v Strasbourgu prebral referat in v njem demokratične države Zahodne Evrope pozval, naj finančno ne podpirajo več propadlih projektov socialističnih državnih utopij. Zaradi tega nastopa, »ovajanja« v tujini, ga je Jože Smole, tedanji predsednik SZDL, razglasil za narodnega izdajalca. Bes politike ni pomagal, socialistične utopije, z jugoslovansko vred, so se v naslednjih letih sesule v prah. Bučar je imel kot politični samorastnik, četudi je bil v tem, kako je izrazil problem, večkrat površen in trd, prav. Kar je govoril v tujini, ni bila laž, ni bilo ovajanje, pač pa pravilna zaznava težav socialističnih gospodarstva in ureditve.