David Lynch je Slovenec

Zakaj je serija Twin Peaks izpraznila slovenske ulice

David Lynch

David Lynch
© Alexander Kargaltsev / Flickr

Ko so pri nas na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja vrteli Lynchevo serijo Twin Peaks, so jo gledali vsi, tudi tisti, ki takih – težkih, zamorjenih, morbidnih, nejasnih – reči ne gledajo ali pa sploh ne prenesejo. Toda serija Twin Peaks je vendarle izpraznila slovenske ulice – ko so jo zvečer vrteli, ni bilo nikjer nikogar. Vsaj tako se je tedaj reklo.

In zakaj so jo gledali čisto vsi Slovenci? Zakaj je pri Slovencih tako blazno kliknila? Iz preprostega, da ne rečem očitnega razloga: ker izgleda zelo slovensko. Ker izgleda tako, kot da bi jo posnel Slovenec. In ker izgleda tako, kot da bi se dogajala v Sloveniji.

Dogaja se v Twin Peaksu, zakotnem ruralnem mestecu, ki izgleda kot tipično slovensko zakotno ruralno mestece, le da vam v Twin Peaksu postrežejo s pito, v slovenskem mestecu pa s potico. Kadar seveda ne postrežejo s krofi, s katerimi pa postrežejo tudi v Twin Peaksu. Gozdovi so čudoviti. Kot v Sloveniji. Tudi gore so krasne. Kot slovenske. In ja, tudi veliko žago imajo. Kar je spet zelo slovensko.

Sam Twin Peaks izgleda prijetno – lične hiške, vrtovi, prijazni ljudje, mirno življenje. Agent Cooper bi se kar naselil v Twin Peaksu, saj se mu zdi, da »ima življenje tu smisel«. Toda vse to je le kulisa, ki skriva strašne, mučne, mračne reči – družinsko nasilje, umore, norost, droge, pornografija, incest. Na vrata trkajo diabolične sile preteklosti, ki se stalno spreminja.

In zakaj so jo gledali čisto vsi Slovenci? Zakaj je pri Slovencih tako blazno kliknila? Iz preprostega, da ne rečem očitnega razloga: ker izgleda zelo slovensko. Ker izgleda tako, kot da bi jo posnel Slovenec. In ker izgleda tako, kot da bi se dogajala v Sloveniji.

Mar niso tudi slovenska mesteca prijetna – lične hiške, vrtovi, prijazni ljudje, mirno življenje? Vsaj zdi se tako. A kot vemo, je vsa ta nedolžna normalnost v resnici le kulisa, za katero ždi morilski, perverzni, morbidni mrak, ki je nezgrešljiv – v medijih itak neprestano polni črno kroniko. Tudi v Sloveniji se preteklost stalno spreminja. Glava jelena? Doma smo! Vsakemu turistu, ki obišče Slovenijo, se zdi, da ima življenje tu smisel.

Dodajte še skrivnosti, ki kličejo obdukcijo, zelenje, ki skriva kri, tisto »majhnost«, ki muči in kvari ljudi, čudne obsesije, v katerih tli ekstremizem, srečne trenutke, ki so le uvodi v norost, dvojna življenja, ki dišijo po telenoveli, očete, ki se mečejo na krste svojih hčera, in konformizem, ki se spogleduje zdaj s prostitucijo, zdaj z okultizmom, pa dobite twinpeaksovsko Americano, ki izgleda kot triglavska Sloveniana, v kateri lahko bobu mirno rečejo BOB. Od raja do pekla je tu vedno le korak, ker je že sam raj peklenski. »Mirna voda smrdi,« je rekel Cankar. Lynch ga je z veseljem citiral. Iz filma v film. In ti filmi so nam pokazali mrak, v katerega smo voljni stopiti le v filmih.

To, da se na koncu izkaže, da je Lauro Palmer umoril njen oče, ni v Sloveniji nikogar presenetilo, kaj šele šokiralo. Vsi skupaj so v en glas vzkliknili: saj smo vedeli! Le kako ne bi? Velika mesta so zlo, mala mesta so kul – če kdo, potem prav mi vemo, da je to le mit, v katerega itak nismo nikoli verjeli.

To, da se na koncu izkaže, da je Lauro Palmer umoril njen oče, ni v Sloveniji nikogar presenetilo, kaj šele šokiralo. Vsi skupaj so v en glas vzkliknili: saj smo vedeli! Le kako ne bi?

A serija Twin Peaks je v Ameriki izzvala posebno reakcijo: ljudje so najprej navdušeno planili in jo divje vzljubili, toda že po nekaj epizodah so jo divje zasovražili. To pa je tipični slovenski love-hate: Slovenci novi politični obraz navdušeno izvolijo, a ga kmalu zatem že zasovražijo – divje in navdušeno. Slovencem tudi očitajo, da odganjajo tuje investitorje – hej, spomnite se tistih norveških investitorjev, ki pridejo v Twin Peaks!

David Lynch, ki je zrasel v »slovenskih« krajih, kot so Missoula (Montana), Spokane (Washington), Boise (Idaho) in Alexandria (Virginia), v katerih se Bog ljubi z vražami, črno-belo moralo, patriotizmom in brezhibnim nasmehom normalnosti, je štiri leta pred Twin Peaksom posnel Modri žamet, ki se začne s tisto famozno upočasnjeno vožnjo skozi malo zakotno ameriško mesto – jasno, ob štiklu Blue Velvet. Modro nebo, rdeče vrtnice, lesene ograje, lične hiške, nasmehi, gasilci, ki nam mahajo, šolarji, ki prečkajo prehod za pešce, moški, ki pred hišo pridno zaliva zelenico – Amerika. Ali bolje rečeno – otroški pogled na Ameriko, iz katere skoči Elvis Presley, ki se ponoči prelevi v Franza Kafko.

David Lynch, ki je zrasel v »slovenskih« krajih, kot so Missoula (Montana), Spokane (Washington), Boise (Idaho) in Alexandria (Virginia), v katerih se Bog ljubi z vražami, črno-belo moralo, patriotizmom in brezhibnim nasmehom normalnosti.

Toda če čez ta sanjavi uvod namesto štikla Blue Velvet spustite štikel Moj rodni kraj, moj rodni dom (ali Mama, prihajam domov), dobite Slovenijo. No, »otroški« pogled na Slovenijo, iz katere skočijo Avseniki, ki se ponoči prelevijo v Ivana Cankarja.

Lynch je v zvezi z Izgubljeno cesto rekel: »Ta film se giblje naprej in nazaj, a tudi obmiruje.« A če malce bolje pomislite: mar Slovenci natanko tako ne doživljamo Slovenije?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.