Nasvidenje v naslednji vojni

»Mission Accomplished,«je sporočil Donald Trump, ko je resničnostno zraketiral režimsko infrastrukturo v Siriji. To je storil zato, ker je sirski predsednik Bašar Al Asad – alias »Gas Killing Animal« – svoje državljane, prebivalce Dume, nedavno napadel s kemičnim orožjem. Tip je svinja – za ženevsko konvencijo se ne meni. Pošast!

Čisto drugače kot Trump, ki je pravi ljubitelj ženevske konvencije. Nehajte: mar ni med predvolilno kampanjo burno navijal za ponovno uvedbo mučenja vojnih ujetnikov? Ženevska konvencija to prepoveduje. Mar ni trdil, da je treba poleg teroristov vedno pobiti tudi njihove žene in otroke? To ni ravno v skladu z ženevsko konvencijo. In mar ni, kot poroča Washington Post, kritiziral Cio, ker je počakala, da so svojci odšli iz hiše, v kateri je bil domnevni terorist, in šele potem udarila z dronom? Še en dokaz, da Trump »ni ravno neomajen zagovornik ženevske konvencije,« kot bi rekel Eric Levitz (Atlantic).

Trump je približno tako verodostojen kot David Meade, »krščanski numerolog«, ki je nedavno napovedal, da bo Zemljo 23. aprila zadel planet X (alias Nibiru, alias Wormwood), in povzročil globalno apokalipso in konec človeštva. Neizbežno! Da prihaja planet X, je Meade prebral v Bibliji. Med vrsticami. Ni prvič napovedal konca sveta. Meade je serijski napovedovalec konca sveta. Kot Trump.

Ko je v tvitih napovedoval raketni napad na Sirijo (»Pripravi se, Rusija, kajti priletele bodo, lepe, nove in pametne«), je svet histerično planil v zaklon. Mnogi so bili prepričani, da se bo Trump s tem zapletel v vojno z Rusijo in Iranom ter sprožil novo svetovno vojno, jedrsko apokalipso. Le še toliko časa nam je preostalo, da najbližnjim sporočimo, da jih imamo radi – in konec.

Svet se je spet znašel na robu izničenja, so rekli – tako kot leta 1962 med kubansko raketno krizo, ko je Kuba postala prizorišče jedrskih kurčenj med Ameriko in Sovjetsko zvezo. Leta 1962 so bile pred telefonskimi govorilnicami verjetno dolge vrste – danes ima vsak svoj telefon, tako da z »zadnjimi besedami« ni težav. Kubo naj bi zdaj zamenjala Sirija, kjer se bo odigralo zadnje poglavje hladne vojne – harmagedonski spopad med Ameriko in Rusijo. Apokaliptično izničenje ni neizbežno le zato, ker je Trump mentalno nestabilen, kot svarijo številni psihiatri, psihologi in psihoterapevti, temveč zato, ker je za novega svetovalca za nacionalno varnost postavil Johna Boltona (zamenjal je H. R. McMasterja), velikega jastreba, enega izmed ideologov napada na Irak. Ni vojne, ki je Bolton ne bi ljubil. Ni države, ki je ne bi napadel. Severno Korejo bi takoj napadel.

Kazalec na »uri pogube« (Doomsday Clock) se je zato še bolj približal polnoči – sodnemu dnevu, globalni apokalipsi, koncu sveta.

Trumpu sta se pri raketiranju Sirije v slogu koalicije voljnih pridružili Britanija in Francija, pa četudi je tako verodostojen kot David Meade – imbecilno tvita, prikimava belskemu nacionalizmu, o nobeni politični topiki nima koherentnega stališča, slavi trgovinske vojne, Ameriko je izpisal iz Unesca, pornozvezdnicam plačuje za molk o seksu, za katerega pravi, da ga nikoli ni bilo, Ameriko pa je umaknil iz pariškega podnebnega protokola, ker meni, da so podnebne spremembe le mit, le kitajska potegavščina, pa četudi vemo, kako pomembno vlogo so pri začetku sirske vojne odigrale prav podnebne spremembe (huda suša, bedna letina, visoke cene hrane ipd.). To, da je slovenska vlada, ki je itak ni več, podprla Trumpovo akcijo (Ameriki ni mogla dvakrat reči ne!), ki je le toliko »legalna« kot ameriški napad na Irak (leta 2003), je perverzno, še bolj perverzno pa je, da Zahod raketira, trga, cefra in uničuje Sirijo, straši Sirce in ustvarja apokaliptično atmosfero – in da sirskih beguncev potem noče sprejeti! Še huje: Zahod od Sircev pričakuje, da bodo ostali doma! Da ne bodo zbežali iz Sirije! Zahod ustvarja begunce, ki jih potem noče sprejeti. Barikade in ograje in »tehnične ovire«, ozaljšane z žiletkami, so pripravljene. Amerika je letos sprejela le 44 sirskih beguncev.

A če malce bolje pomislite, so sirski begunci res edini, za katere lahko v tej vojni navijate. Za koga pa naj navijate? Kdo je v tem sirskem vojnem teatru sploh good guy? Fašistoidni Trump? Fašistoidni Putin? Fašistoidni Erdogan? Fašistoidni Al Asad? To je vojna brez »dobre« strani, za katero bi lahko navijali, zato po dolgih sedmih letih še vedno traja. Zato ni razloga, da bi jo končali. Zato so ljudje na Zahodu apatični do nje. Zato lahko traja dlje kot II. svetovna vojna.

Apokalipsa včeraj

Ko gledate sirsko vojno, si lahko živo predstavljate, kako je izgledala II. svetovna vojna v Ameriki in Avstraliji: ljudje so sedeli v restavracijah in mirno srebali kavico in kramljali, življenje je potekalo urejeno in nestresno, po malem celo enolično in dolgočasno, medtem ko je Evropa doživljala veliko, apokaliptično klavnico, s holokavstom vred. Točno, II. svetovna vojna v Ameriki ali Avstraliji je izgledala tako, kot izgleda sirska vojna v Ameriki in Evropi: ljudje sedijo v restavracijah in mirno srebajo kavico in kramljajo, življenje poteka urejeno in nestresno, po malem celo enolično in dolgočasno, medtem ko Sirija doživlja veliko, apokaliptično klavnico, v kateri je do zdaj umrlo že več kot pol milijona ljudi.

Trump je Sirijo v resnici raketiral zato, da bi spremenil temo. Imel je res masiven razlog za spremembo teme.

Tako kot so nekoč Jude prepustili uničenju, zdaj uničenju prepuščajo Sirce. Nihče jih noče. Tako kot nekoč nihče ni hotel Judov. Zavračali so jih. Tako kot zdaj zavračajo sirske begunce. Pa vendar je jasno tole: glede na to, kaj se dogaja v Siriji, glede na to, da je Sirija brezmejna in permanentna klavnica, glede na to, da so jo vojske vseh vpletenih strani prelevile v apokaliptični pekel, glede na to, da so vse vpletene strani kapitalistične in da nobena izmed njih iz Sirije ne bo odšla (trga ne zapustiš kar tako!), glede na to, da je sirska vojna čisto kapitalistično podjetje ( jebeš ideologijo!), glede na to, da Bašar Al Asad ne bo padel (državljansko vojno je itak dobil), in glede na to, da te vojne še zlepa ne bo konec (morda nikoli), je edina rešitev prav v tem, da vse Sirce preprosto preselijo iz Sirije – da vsem Sircem omogočijo beg, da jim dajo status beguncev, da jim torej odobrijo azil. Bodisi v Evropi in Ameriki ali v Iranu, Turčiji, Savdski Arabiji – in Izraelu, če hočete.

Leta 2005 so Združeni narodi enoglasno sprejeli doktrino Odgovornost ukrepanja (Responsibility to Protect, alias R2P), s katero naj bi v bodoče preprečili hude zločine nad civilisti in povojna »čudenja«, kako to, da so vsi vedeli, kaj se dogaja (Srebrenica, Ruanda), in da nihče ni ukrepal. Ob genocidu, vojnih zločinih, etničnem čiščenju in zločinih proti človeštvu mora mednarodna skupnost po novem takoj ukrepati. Vsaj tako predvideva Odgovornost ukrepanja. A kot vidimo, je v Siriji umrlo že pol milijona ljudi, katerih smrt ni očitno ne genocid, ne vojni zločin, ne etnično čiščenje in ne zločin proti človeštvu.

Sirija ne izgleda kot prizorišče potencialne apokalipse, temveč ima apokalipso že za sabo. Apokalipso je že doživela. Zato Sirija ne izgleda kot dežela, v kateri bi lahko Trump »nehote« povzročil novo svetovno vojno in jedrsko apokalipso, temveč kot dežela, ki jo je dovoljeno raketirati – lahko jo raketiraš kadarkoli, lahko jo raketira kdorkoli. Trump je Sirijo napadel zato, ker jo lahko.

Če malce bolje pogledate, itak ugotovite, da se je v sirsko vojno vpletla kopica držav. Tja so šle, da bi ustavile Islamsko državo, alias Isis, toda zdaj se borijo druga proti drugi: Američani se v Siriji borijo proti Rusiji in Iranu, Izrael se bori proti Iranu, Iran se bori proti Savdski Arabiji, Turčija se bori proti Kurdom, Britanija in Francija pa se borita proti Al Asadovi Siriji. V filmu Rocky IV se je Rocky v Rusiji spopadel z ruskim boksarjem Ivanom Dragom in na koncu zahropel, da je »bolje, da sta se pobijala onadva, kot pa da bi se pobijalo 20 milijonov ljudi«. Sirska vojna je popolna perverzija Rockyjeve replike: bolje, da se Američani in Rusi spopadajo v Siriji, kot pa da bi se spopadali v Ameriki ali Rusiji! Bolje, da se Izraelci in Iranci spopadajo v Siriji, kot pa da bi se spopadali v Izraelu ali Iranu! Sirijo so prelevili v računalniško igrico – Call of Duty: Izrael proti Iranu! Ali pa – Call of Duty: Amerika proti Rusiji!

Ne, ko gledamo sirsko vojno, ne vidimo apokalipse, ki jo napovedujejo tviti in podobne biblične prerokbe, temveč voditelje vseh vpletenih strani, ki so se očitno dogovorili, da lahko Sirijo mirno in po mili volji izkoriščajo kot pirotehnični poligon za impresioniranje svojih volivcev. Če imajo doma težave, začnejo raketirati Sirijo. Če so jezni, začnejo raketirati Sirijo. Če se hočejo počutiti bolje, začnejo raketirati Sirijo.

»Kako to misliš, da sem smešen?«

To, da je Trump raketiral Sirijo (in morda sprožil novo svetovno vojno, jedrsko apokalipso, konec sveta, kaj pa vemo), ni bilo itak nič presenetljivega. Martin Scorsese je to anticipiral že leta 1990 v filmu Dobri fantje, v katerem je Trumpa – oskarjevsko, to je že treba reči – igral Joe Pesci, ki mu prijatelj Henry, prav tako gangster, ponoči, v veseli mafijski družbi, za šankom, reče, da je smešen, res smešen, really funny. Nič takega, to je povsem nedolžna, že skoraj vljudnostna replika, izrečena mimogrede, v žaru fantovskega čvekanja, tako rekoč kompliment, toda Pesci vendarle vpraša: »Kako to misliš, da sem smešen?« Smešno je, saj veš, tvoja zgodba je smešna, smešen si, smešno je, kako pripoveduješ zgodbe, odvrne rahlo izgubljeni Henry (Ray Liotta), ki ne ve, kako bi Pesciju razložil, da je funny, toda Pescija to le dodatno podžge: »Kako sem smešen? Kaj je smešno?« In bolj ko Henry ne ve, kaj točno bi rekel, nestrpnejši postaja Pesci. »Sem smešen kot klovn, te zabavam? Te spravljam v smeh – sem tu jebeno zato, da te zabavam? Kako to misliš, da sem smešen? Kako sem smešen?« Pescijeva vprašanja vse bolj zvenijo kot grožnje, smrtne grožnje, morilske grožnje. »Kako, kurca, sem smešen? Kaj, kurca, je smešnega na meni? Povej mi – kaj je tako smešno?« Kot se zdi, je Pesci tik pred eksplozijo. Tedaj pa se Henryju končno posveti: Pesci le blefira! Le privoščil si ga je! Henry si oddahne, Pesci pa zadovoljno dahne: »Skoraj sem ga vrgel na finto. Skoraj sem ga vrgel na finto, jecljavega drkača. Kar tresel se je!«

Henryja se kakopak ne dotakne. Toda kmalu zatem nekemu tipu na glavi razbije steklenico, nekega drugega zmlati do nezavesti ter ga potem še zakolje in ustreli, nekega fanta pa najprej ustreli v nogo, potem pa ga še hladnokrvno prerešeta – ker ga je razjezil in užalil. Kar pa itak velja za vse: ker ima občutek, da se mu posmehujejo, jih pobije.

Tako deluje Trump: če ima občutek, da se mu kdo posmehuje, ga takoj zraketira – s tviti ali pravimi raketami.

Natanko tako deluje Trump: če ima občutek, da se mu kdo posmehuje, ga takoj zraketira – s tviti ali pa pravimi raketami. »Kako sem smešen? Kaj je smešno? Kaj, kurca, je smešnega na meni?« In bam! Že grozi z raketami. Včasih se potem izkaže, da se je le hecal (kot pri Severni Koreji), včasih pa potem res raketira (kot pri Siriji). Kot Joe Pesci. Včasih se le heca. Včasih pa res koga prerešeta. In ko je Trump dan po tvitih, da bo raketiral Sirijo, tvitnil, da bo Sirijo napadel »zelo kmalu ali pa sploh ne tako kmalu«, je to zvenelo povsem pescijevsko.

Toda tu je nastal nesporazum. Trump je rekel, da je infrastrukturo sirskega predsednika Bašarja Al Asada raketiral zato, ker je pošastni Al Asad 7. aprila svoje državljane, prebivalce Dume, napadel s kemičnim orožjem (menda s klorinom in sarinom). Kar je seveda fake news: Sirijo je v resnici raketiral zato, da bi spremenil temo. In imel je res masiven razlog za spremembo teme, ali bolje rečeno – če je hotel spremeniti temo, je res potreboval nekaj bombastičnega, eksplozivnega.

Dva dni kasneje, 9. aprila, je namreč FBI vletel v prostore Trumpovega dolgoletnega osebnega odvetnika Michaela Cohena – preiskali so njegovo stanovanje, njegovo pisarno, njegovo hotelsko sobo ter odnesli dosjeje, po katere so prišli. Prišli pa so po vse komunikacije med Cohenom in Trumpom, ali natančneje, prišli so po dokaze, da je Cohen – consigliere družine Trump, posrednik med družino Trump in njenimi »mafijskimi« partnerji po vsem svetu – zagrešil finančno prevaro in kršil zakon o financiranju predvolilnih kampanj, ko je leta 2016, tik pred predsedniškimi volitvami, porno zvezdnici Stormy Daniels plačal 130 tisoč dolarjev za molk o njenem razmerju s Trumpom. Že to, da je sodnik odobril hišno preiskavo predsednikovega odvetnika, govori, da sta Cohen in Trump v hudih težavah – če sodnik ne bi bil prepričan, da je hišna preiskava absolutno upravičena, je ne bi odobril, navsezadnje, gre za ameriškega predsednika in njegovega osebnega odvetnika.

FBI je preiskavo opravil na zahtevo Roberta Muellerja, posebnega preiskovalca, ki preiskuje Trumpove predvolilne stike z Rusijo, odobril pa jo je Rod Rosenstein, namestnik pravosodnega ministra Jeffa Sessionsa, saj se je ta zaradi navzkrižja interesov iz Muellerjeve preiskave izločil. Da je Mueller to hišno preiskavo zahteval in da jo je Rosenstein požegnal, pomeni, da je stvar smrtno resna – Trump in Cohen sta komunicirala o rečeh, ki so predmet kriminalistične preiskave. Komunikacije med Trumpom in Cohenom, ki so jih zasegli, lahko Muellerja pripeljejo do Trumpa. In seveda, če bi se izkazalo, da je Trump vedel, kaj počne Cohen, in če bi začel Cohen – mož preveč ve – sodelovati z Muellerjem (tako kot so začeli Michael Flynn, George Papadopoulos in Rick Gates), če bi se torej obrnil proti Trumpu in začel »peti«, bi bilo to za Trumpa pogubno, pravi Heather Digby Parton (Salon). In če se bo Cohen hotel izmazati, če se bo hotel izogniti ječi, če bo hotel milejšo kazen, bo moral »peti«.

Trumpa je zgrabila panika. Udrihal je po Sessionsu in Rosensteinu, češ da nista ustavila Muellerjeve »sramotne« preiskave, menda je začel spet groziti, da bo oba, Rosensteina in Sessionsa, odpustil ter imenoval novega pravosodnega ministra, ta pa bo potem odpustil Muellerja, s čimer bo posebne preiskave o njegovih predvolilnih stikih z Rusijo enkrat za vselej konec. Prešel je tudi v manično tviteraško ofenzivo (»To je totalni lov na čarovnice«), FBI-jevo preiskavo pri svojem odvetniku pa je – v slogu Hitlerja ali Stalina ali kateregakoli totalitarnega despota – razglasil za »napad na Ameriko«. Da Trump obožuje diktatorje, da ga fascinira fašistoidni narcizem in da je obseden s kultom osebnosti, vemo, kakor tudi vemo, da je nekaj perverznega in globoko distopičnega v tem, da ima demokracijo in vladavino prava za napad nase – v trenutku, ko je FBI-jevo preiskavo pri svojem odvetniku razglasil za »napad na Ameriko«, je bilo jasno, da bodo sledili brutalni povračilni ukrepi (»retaliacija«, kot so po 11. septembru 2001 rekli napadu na Afganistan), da bo treba torej nekoga nujno, divje, pescijevsko napasti, magari Sirijo. Če je Amerika napadena, mora udarec vrniti – s shock & awe obrestmi.

Ko je FBI vletel v prostore Trumpovega odvetnika, je bilo tako, kot da bi Trumpu kdo rekel, da je smešen. »Kaj, kurca, je smešnega na meni?« Bam! Trump je imel občutek, da se mu posmehujejo: mar niso medije ravno tiste dni preplavile špekulacije, da ima nezakonskega otroka? In mar niso ravno tiste dni v javnost pricurljali ekscerpti iz knjige A Higher Loyalty, v kateri James Comey, nekdanji direktor FBI, razkriva, kako je Trump obseden z »izmišljeno« zgodbo o tem, da je leta 2013 v Moskvi najel prostitutke, ki so potem v hotelu Ritz-Carlton pred njim urinirale po postelji, na kateri je nekoč spal Barack Obama? Trump je sicer Comeyja prepričeval, da se to ni zgodilo, a obenem ga je prepričeval, da se ni nikoli posmehoval Sergeu Kovaleskiju, invalidnemu reporterju New York Timesa, pa četudi dobro vemo, da se mu je, iz česar naj bi, kot namiguje Comey, sklepali, da je Trump v Moskvi res financiral rasistični »zlati tuš«.

»Fake news,« je kriknil Trump – in padel v pescijevski trans. Nekoga je moral ubiti. Zato je napadel Sirijo. Toda s tem napadom, ki je bil itak tako benigen, kot da sta ga odobrila Bašar Al Asad in Putin, ni pomagal Sircem, temveč le sebi.

Zadnji dnevi raja

Trinajstega januarja ob 8.07 so prebivalci Havajev na telefone in televizijske zaslone dobili alarmantno sporočilo: »Balistična raketa leti proti Havajem. Takoj si najdite zaklonišče. To ni vaja.« Havajci so planili v zaklonišča. Pod mize. V kleti, kopalne kadi in javna stranišča. Nekateri so lezli v kanalizacijo, drugi so ječali in jokali, tretji so jemali pomirjevala. Ob rdeči luči se niso ustavljali. »This is not a drill!« Panika je bila brezmejna. Nad Havaje je letela jedrska raketa – ruska, kitajska ali severnokorejska. Verjetno severnokorejska. Vseeno. To ni vaja! Vsi so nehali masturbirati – na portalu Pornhub se je promet zmanjšal za 77 odstotkov. Poklicali so najbližje in najdražje ter jim povedali, kako radi jih imajo, in se poslovili – za vedno. Raja, ki ga čaka hirošimska verzija Pearl Harborja, bo v nekaj minutah konec. Vsaj tako so verjeli.

No, 38 minut kasneje so na telefone in televizijske zaslone dobili novo sporočilo: »Ni raketne nevarnosti, Havaji niso ogroženi. Ponavljamo. Lažni alarm.« Neki državni uslužbenec je med povsem rutinskim internim testom – menda nehote – pritisnil napačni gumb, je povedal havajski guverner David Ige.

Nič se ni zgodilo. To je bil resnični lažni alarm oziroma lažni resnični alarm, toda ljudje so se na smrt prestrašili. Ne brez razloga: Trump, Dr. Strangelove, jih pač že dobro leto straši z jedrskimi raketami, Severno Korejo, »raketarčkom« Kim Džong Unom in gumbom, ki je večji od »raketarčkovega«. Test je uspel. Kar je kul. Ko se bo naslednjič zgodilo kaj takega, ne bodo trznili, ker bodo mislili, da gre spet le za lažni alarm, pa četudi to v resnici ne bo lažni alarm, temveč pravi alarm – proti njim bodo res letele jedrske rakete in čez nekaj minut bodo res vsi pomrli, a se bodo še naprej obnašali tako, kot da ni nič. Namesto da bi panično skakali v bunkerje, drveli skozi rdečo luč, jokali in najdražje morili z izlivi predapokaliptične ljubezni, bodo sedeli v restavracijah, mirno srebali kavico in kramljali in igrali golf. Tistih nekaj minut pred »holokavstom« bo njihovo življenje potekalo urejeno in nestresno, bolj ali manj enolično, enocelično in dolgočasno.

Trump je takoj izvedel, da gre za lažni alarm. Ravno je igral golf. In takoj je tvitnil, toda ne, da gre le za lažni alarm, temveč nekaj o »izgubljenih« mejlih Hillary Clinton in odličnem stanju na borzah. Havajce je raje pustil v prepričanju, da se bliža konec. Nič, še malo je hotel uživati v njihovem smrtnem strahu. Nekaj pescijevsko iracionalnega, sadističnega in pornografskega je bilo v tem.

Ne, na Donalda Trumpa nisi nikoli dovolj pripravljen. Na jedrski napad tudi ne. Nove psihološke raziskave itak kažejo, pravi John Preston (Conversation), da ljudje, če bi izbruhnila jedrska vojna, ne bi upoštevali uradnih, vladnih navodil. Dva moška, ki sta med tistim alarmom na Havajih igrala golf, sta menda računala, koliko časa jima je še ostalo, kam lahko prideta v tem času in kaj lahko storita, in izračunala, da je najbolje, da kar nadaljujeta igranje golfa. To je vse, kar lahko storita.

Leta 1979 je neka ameriška vladna agencija sestavila poročilo o Posledicah jedrske vojne, ki mu je bila dodana novela Charlottesville, v kateri je Nan Randall, sicer novinarka, specialistka za preigravanje hladnovojnih scenarijev, po naročilu »fantazirala« o tem, kakšne bi bile posledice jedrske vojne v majhnem mestu ( ja, Charlottesvillu). Tudi po jedrski vojni se ljudje kruto razdelijo – na eni strani so domačini, »avtohtoni« prebivalci Charlottesvilla, na drugi množice beguncev, ki tja prihajajo iz drugih, bolj uničenih mest.

A bistveno se zgodi, preden priletijo jedrske rakete: ker ljudje vedo, da se bliža jedrska vojna, zapuščajo mesto, si delajo zaloge in se stiskajo v zaklonišča, obenem pa so tudi vse bolj napeti, vse bolj živčni, vse bolj tesnobni in vse bolj prestrašeni. To »čakanje« je neznosno. Spravlja jih v grozljiv, strašen obup. Ko jedrska raketa končno le prileti, si zato kar oddahnejo, pravi Alexis C. Madrigal (Atlantic).

Dan potem, najslovitejši TV-film vseh časov, so posneli po tej zgodbi: 20. novembra 1983 si ga je ogledalo več kot sto milijonov Američanov (skoraj polovica tedanjega ameriškega prebivalstva), deloval pa je tako šokantno, tako stresno in tako depresivno kot tisti resnični lažni alarm na Havajih – med filmom niso predvajali oglasov, ker se v tem »apokaliptičnem« kontekstu ni hotel nihče oglaševati.

V takšnem apokaliptičnem kontekstu se je voljan oglaševati le Trump. In obstoj človeštva pri tem pogojuje s svojim političnim preživetjem: če potopite mene, bom s sabo potegnil ves svet!

Da bi spremenil temo, bi uničil svet. In da bi dokazal, da ga ni izvolil Putin, bi se apokaliptično spopadel z Rusijo.