Za narodov blagor

“Hlapci ! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje ! Gospodar se menja, bič pa ostane !” Tako je vzkliknil Jerman v Cankarjevi drami Hlapci in na ta način opredelil t.i. “narodni značaj” Slovencev. In ne le, da je imel prav zaradi dotedanje zgodovine, ampak bi imel še kako prav tudi danes … Že objektivni državnopravni položaj Slovencev v vsej zgodovini do 2. svetovne vojne je bil tak, da o kaki njihovi državnopravni samostojnosti ni moglo biti govora, saj smo bili od Pipina Malega (!) dalje vedno vključeni v tujo državno tvorbo. Večinoma tudi podrejenih lokalnih, oziroma regionalnih upravnih tvorb nismo imeli, čeprav smo se že od Trubarja dalje kulturno identificirali kot narod. S tem bi sicer lahko pojasnjevali, nikakor pa ne opravičevali naše zgodovinsko hlapčevanje in podrejanje vladajočim in gospodujočim narodom.

Toda kako pa si lahko razlagamo našo funkcionalno nesamostojnost, podrejenost in ubogljivost v odnosih z velikimi državami in narodi in njihovimi interesi ter z velikimi meddržavnimi tvorbami, v katerih smo sicer majhen, toda skrajno upogljiv in ubogljiv član – ne glede na to, da pri tem pogosto ravnamo evidentno v nasprotju z našimi nacionalnimi interesi …?

Primerov in dokazov za tako ravnanje je nešteto in vedno znova potrjujejo našo uvodoma izrečeno lastnost. Ne upamo si iti v postopek, da postanemo – po razpadu Jugoslavije – sopodpisnik avstrijske državne pogodbe. Pridružili smo se lažnivi akciji ZDA, s katero so opravičevale napad na Irak. Pošiljamo kontingent naših vojakov v sile, ki jih Nato namešča na ruski meji. Ne upamo si pridružiti akciji ZN za prepoved atomskega orožja. Ne upamo priznati Palestine, napol se pridružujemo obtožbi Rusije s strani Zapada ob konstruktu zastrupitve vohuna v Britaniji itd itd. Zlasti veliko ubogljivosti pa kažemo v odnosu do EU: ne upamo si ugovarjati stališčem in ukrepom Evropske komisije in celo njenega nižjega uradništva, kar se kaže zlasti pri prodajah naših bank in podjetij, tudi kadar le-te slabijo našo nacionalno ekonomsko moč itd itd. Naravnost groteskno – v primerjavi z velikimi in pomembnimi potezami in ukrepi, ki jim prikimavamo - je zato naše nasprotovanje hrvaškemu imenovanju terana ! Lahko sklepamo, da nemalokrat tudi vprašujemo veleposlaništva velikih in močnih dežel, ali bi soglašali, če bi mi pri kaki mednarodni, ali pri kaki naši, nacionalni potezi ravnali po svoje, na primer ali nas lahko obišče kak ruski državnik ali pa naš lahko obišče Rusijo (glej npr. najnovejšo intervencijo ameriškega veleposlanika, da se nagibljemo k Rusiji !)

Nesporno pa je dejstvo, da smo v vsej svoji zgodovini le dvakrat rekli odločilni, usodni in veličastni NE s tem, da smo se leta 1941 odločili za oborožen upor proti gigantski nemško-italijanski okupacijski sili in da smo tak, odločilni NE izrekli tudi leta 1990 za osamosvojitev in lastno državo. Očitno smo sposobni dvigniti glavo zgolj v trenutkih, ki so usodno odločilni za biti ali ne biti naroda in njegove eksistenčne ureditve kot celote. Samo v teh primerih je bila enotnost volje naroda za izrek tega NE zadostna, da se je ta volja lahko uresničila!

Da bi v krajšem obdobju lahko bistveno spremenili našo servilnost do večjih in močnejših, ni realno. Očitno živimo kot državna skupnost še premalo časa in smo kot država šli še čez premalo usodnih izkušenj. Relativno majhnih dežel je tudi v Evropi precej, vendar se večina njih v odnosih z velikimi obnaša bistveno bolj samostojno in mnogo bolj izpostavlja lastne interese ter na njih vztraja. Evropske države Benelux, Češka, Slovaška, Madžarska, Finska, Norveška in druge, izvenevropske dežele imajo mnogo bolj izdelano zunanjo politiko in se je dosledneje držijo kot mi, čeprav le-ta dostikrat ni v sozvočju z interesi te ali one velesile. Mi pa se, žal, veselimo, kadar nas pohvalijo, kako smo pridni!

In da ne bo pomote: zagovarjanje večje samostojnosti in suverenosti Slovenije nikakor ne pomeni zagovarjanje ultranacionalizma, ki ga pojmujemo kot absolutno zagovarjanje superiornosti nacije in nekritično izpostavljanje nad vsemi drugimi, s katerimi smo v geografski ali funkcionalni družbi. S takim, izkrivljenim in nesprejemljivim nacionalizmom se nacija slej ko prej izpostavlja izoliranosti; če je majhna, še toliko bolj.

Samo upamo lahko, da nas bo v bodočnosti, ko utegne svetovna globalizacija vendarle izgubljati svojo neoliberalistično ostrino, srečala pamet, da se bomo obnašali bolj enakopravno tudi kot država, če bomo morda že med seboj uspeli uresničevati večjo enakopravnost nas kot državljanov!

Upanje pač umre zadnje.