Prihajajo begunci? Slovenija je pripravljena!

»Nobena skrivnost ni, da se odpira nova migracijska pot čez Bosno. Policija je pripravljena, tudi načrti so izdelani,« je pred dnevi državljane politično spretno strašila in mirila hkrati ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar. Čeprav meni, da prihajajoči »migracijski val« ne bo tako obsežen kot tisti pred dvema letoma, je vse pristojne pozvala k pripravljenosti. A pravo vprašanje ni, kaj bo, pač pa, kaj je bilo. Kako je Slovenija, oziroma vladajoča politika in pristojni državni organi, prevetrila prvi »migracijski val«? Odgovor na to vprašanje namreč ponuja tudi odgovor na vprašanje, kako bo ravnala v vseh prihodnjih primerih, ko se bo na njenih mejah pojavilo večje število beguncev.

Odgovor na to vprašanje je lahko »odlično« ali pa »katastrofalno«. Odvisno pač od gledišča. Povsem sveži podatki statističnega urada evropske komisije glede azilnih postopkov v lanskem letu v državah članicah EU povedo veliko. Veliko o odnosu Evropske unije in njenih držav članic do beguncev. Na ravni EU je bilo lani podeljenih nekaj več kot pol milijona begunskih statusov. V povprečju 1050 na milijon prebivalcev. Slovenija je v tem času prosilcem za azil odobrila le 75 begunskih statusov na milijon prebivalcev oziroma vsega 150 prosilcem. Številka pa bi bila še precej nižja, če ne bi bila Slovenija prisiljena sprejeti določenega števila prosilcev za azil iz t. i. mehanizma za porazdelitev begunskega bremena med bolj in manj obremenjene članice EU.

Manj prijaznih do beguncev, ki večinoma prihajajo iz Sirije, Afganistana in Iraka ter afriških držav, je sicer nekaj evropskih držav, predvsem vzhodnoevropske države z (skrajno) desničarskimi vladami. Zlasti Poljska, Češka in Slovaška. Glede na število prebivalcev pa so manj beguncev od Slovenije sprejele še Hrvaška, Estonija, Romunija in Portugalska.

Relativno največ beguncem so varnost in novo življenje ponudile države, po katerih se sicer najraje zgledujemo – Nemčija, Avstrija, Švedska in Finska ter nečlanici Švica in Norveška. Še celo Madžarska, ki pod vodstvom Fidesza in Viktorja Orbána poganja vzhodnoevropsko protitujsko vzdušje, je lani absolutno in relativno podelila več statusov begunca kot Slovenija. Država, kjer je s protitujsko politiko zmagovalec volitev pred dnevi v parlamentu dobil dvotretjinsko večino, je lani podelila 1290 statusov begunca oziroma 130 na milijon prebivalcev.

Slovenija kot črna lisa v EU

Slovenija ni poznana kot klasična, uveljavljena evropska imigracijska destinacija. Beguncev z izjemo časa balkanskih vojn ni sprejemala. Dokler ni ena izmed aktualnih begunskih poti v Evropo zavila tudi prek Slovenije, begunci z Bližnjega vzhoda in Afrike sploh niso vedeli, da obstaja država s tem imenom. Tudi na to, spremenjeno realnost pa se je Slovenija oziroma vlada Mira Cerarja odzvala skladno z dolgoletno azilno politiko – z do prosilcev za azil še bolj restriktivno politiko in zapiranjem meja je v migracijskih tokovih obveljala za državo, ki iz več razlogov ni primerna za končno destinacijo beguncev.

Gre za ustvarjanje podobe v javnosti, da država do beguncev ni najbolj prijazna. In ta podoba v javnosti se potem po ustnem izročilu in prek spleta hitro prenese tudi do ljudi na begu in na poti v boljši jutri – podoba o državi, kjer ne gre vložiti prošnje za azil. Formalno se temu reče odvračilni učinek, ki se doseže z zmanjševanjem pravic prosilcev za azil in tudi ljudi z že priznano mednarodno zaščito, z oteževanjem vstopa v državo na najbolj očiten način – z bodečo žico in ograjami na meji ter z restriktivno politiko podeljevanja begunskih statusov.

Najlepši, skorajda vzorčni primer slednjega je tudi ravnanje oblasti v javnosti najbolje poznanem primeru begunca iz Sirije Ahmada Šamija. Šami tudi po več kot dveh letih ni dobil begunskega statusa oziroma Slovenija v tem času ni še niti obravnavala njegove prošnje. In to kljub temu, da gre po vseh značilnostih za begunca, ki bi bil v vsaki evropski državi upravičen do statusa begunca. Ne glede na to, da je za azil zaprosil v Sloveniji in se tu hitro in dobro vživel v okolje – si ustvaril dom, se integriral, kot se reče v suhem birokratskem jeziku –, na ministrstvu za notranje zadeve vztrajno iščejo način, kako njegovo prošnjo zavrniti oziroma ne obravnavati. In ne gre za nikakršno izjemo, ampak za pravilo. Slovenska azilna politika ter njen politični in birokratski aparat do Šamija ne gojita nobene posebne zamere, Šami tudi ni v nobenem pogledu »problematičen« prosilec za azil. Odnos Slovenije oziroma pristojnih za azilno politiko do Šamija je skladen z azilno politiko iskanja formalnih načinov za neobravnavo oziroma zavrženje prošenj za azil, restriktivno politiko podeljevanja begunskih statusov, podeljevanja začasnih statusov (subsidiarne zaščite) namesto trajnih …

Zrcalo azilne politike

V primeru Šamija so na ministrstvu način za dosego omenjenih ciljev azilne politike našli v t. i. dublinski uredbi, ki določa, da lahko država članica izroči prosilca za azil drugi državi članici, v kateri je vstopil na ozemlje EU, saj je ta prva odgovorna za obravnavo njegove prošnje za azil. Poudarek je na besedi »lahko«, saj v primeru, da bi se vse evropske države tako vestno kot Slovenija oklepale te rešilne bilke za odvračanje beguncev, Nemčija in Avstrija praktično ne bi sprejemali beguncev, saj nista državi, v kateri begunci vstopajo v EU. Gre pa kljub temu za državi, ki sta glede na število prebivalcev v zadnjih nekaj letih sprejeli največje število beguncev, Nemčija je prva tudi absolutno.

V povprečju je posamezna evropska država lani sprejela 1050 beguncev na milijon prebivalcev. Slovenija le 75 na milijon prebivalcev.

Če bi Šami prošnjo za azil vložil v Nemčiji, bi že dlje časa imel begunski status in skoraj gotovo bi mu doslej že iz Sirije, kamor zdaj bombe mečejo tudi evropske države, uspelo rešiti tudi ženo in tri hčere. A v Sloveniji ni šlo, saj so ga navkljub temu, da so pred sodišči tekli različni postopki, v katerih se je Šami boril za svoje pravice, na ministrstvu za notranje zadeve že dvakrat skušali predati hrvaškim notranjim organom. In njegova usoda je negotova še danes. Da o usodi njegove družine sploh ne govorimo. Je pa pred dnevi za Šamija vendarle posijal prvi resnični žarek upanja. Gre za nedavno sodbo upravnega sodišča, v kateri piše, da je Slovenija zamudila rok, ki je določen v dublinski uredbi in omogoča deportacijo prosilca za azil v državo članico, v kateri je vstopil na ozemlje EU – v tem primeru na Hrvaško. Posledično je zdaj Slovenija (edina) odgovorna na obravnavo njegove prošnje za azil, čemur se ves ta čas izogiba.

»Legitimen cilj sta čim hitrejše obravnavanje prošenj in zmanjšanje negotovosti prosilcev za mednarodno zaščito, sploh če se njihova prošnja dalj časa ne obravnava – še posebej če gre za prosilca, ki brez dvoma prihaja z vojnih območij, kot je Sirija,« so v zadnji sodbi zapisali na upravnem sodišču. V skladu s sodbo mora torej notranje ministrstvo nemudoma vsebinsko obravnavati Šamijevo prošnjo za azil, na kar omenjeni prosilec čaka že več kot dve leti. To obveznost je ministrstvu sedaj dodelila sodna veja oblasti, na katero se je samo v zadnjih letih pogosto sklicevalo, ko je utemeljevalo svoje stališče, da je Šamija treba izročiti Hrvaški oziroma da Slovenija to (zakonito) lahko stori.

Prek Šamijeve kalvarije v azilnem postopku je širša javnost izvedela za vsaj en primer, ki kaže na značilnosti slovenske azilne politike. Četudi Šamiju v Sloveniji uspe dobiti status begunca, pa širšega vpliva na miselnost pristojnih političnih organov in funkcionarjev ter odločevalcev v konkretnih azilnih postopkih to najverjetneje ne bo imelo. Vsaj v postopkih, v katerih se Slovenija sklicuje na dublinsko uredbo, pa bo v prihodnje precej manj »proste presoje« ministrstva za notranje zadeve.

Razlog za skrajno negativen odnos slovenske azilne politike do sirskega begunca Ahmada Šamija ni v Šamiju kot osebi, ampak v dejstvu, da je prosilec za azil.

A azilna politika je v prvi vrsti odvisna od stališč vladajoče politike do tega vprašanja. Lep primer tega je Nemčija na čelu s kanclerko Angelo Merkel. Hkrati pa trenutne usmeritve slovenskih upravnih ter pogosto tudi sodnih organov v azilnih postopkih kažejo, da doslej nobena vlada ni kazala posebne naklonjenosti sprejemanju beguncev. Prej nasprotno – ali je to bila tema, ki je bila potisnjena v ozadje, ali pa so odgovorni predsedniki vlad in notranji ministri – kot sedanja ministrica Vesna Györkös Žnidar – dali formalno in neformalno odločevalcem v azilnih postopkih jasno vedeti, naj odločajo skrajno restriktivno.

Če bo torej nova vlada želela nadaljevati trend z dolgoletno tradicijo na tem področju, ji ne bo treba narediti nič. Če pa bo vendarle želela vzpostaviti humanejšo azilno politiko in nekoliko večjo odprtost države v tem pogledu, ne bo šlo čez noč. Da dolgoletnega negativnega odnosa do določene skupine ljudi v upravnih strukturah ni mogoče zlepa spremeniti, nam ni treba pogledati dlje od največje sistematične kršitve človekovih pravic v Sloveniji doslej – izbrisanih. Ti so navkljub ugodni sodbi evropskega sodišča četrt stoletja po izbrisu še vedno ujeti v premnoge sodne bitke, da bi dosegli popravo krivic. Poleg tega si je glede na volilne napovedi težko predstavljati, da bodo po bližajočih se volitvah večino v vladi imele stranke, ki zagovarjajo humanejši odnos do beguncev.