Film / Nikoli zares tukaj

You Were Never Really Here, 2017, Lynne Ramsay

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 19, 11. 5. 2018

zelo za

Lev med gangsterji.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 19, 11. 5. 2018

zelo za

Lev med gangsterji.

Lynne Ramsay je do sedaj – v dvajsetletni karieri! – posnela le štiri filme, toda štiri odlične, briljantne, urgentne, Podganarja (1999), Morvern Callar (2002), Pogovoriti se morava o Kevinu (2011) in Nikoli zares tukaj. Škoda, da je posnela le štiri. A po drugi strani: še dobro, da je posnela le štiri – ker je vedno počakala, da se ji malce »nabere«, vsak izgleda tako, kot da je prvi, potemtakem kot sunkovita zgostitev vsega, kar ve o filmu, domu, politiki in svetu. Vsak njen film prevevajo vrtoglavica, strast in osuplost nekoga, ki pravkar evforično odkriva film. Tako kot ga je odkrival Orson Welles, ko je snemal Državljana Kanea.

Ko gledate film Nikoli zares tukaj, čutite njeno intenzivno odkrivanje filma noir – avtentičnih ameriških lokacij (New York), avtentičnih tem (družina, nasilje, politična korupcija, pedofilija) in Joeja (Joaquin Phoenix), avtentično zjebano transfiguracijo Philipa Marlowa, ki nekajkrat začudeno vpraša: »Kaj počnemo?« Joe – bradati, korpulentni, impulzivni melanholik redkih besed – rad bere, toda tako, da iz knjig trga liste, vsake toliko časa se agonično duši s polivinilasto vrečko, živi pa z mamo (Judith Roberts), ki ji pomaga pri čiščenju starega bešteka – in nežno jo tolaži, če si slučajno sama, brez njega, ogleda Hitchcockov šoker Psiho. Nekaj ironije je v tem, da Joe ne opazi, da izgleda kot odmev Normana Batesa, še toliko bolj, ker je tudi sam svoje življenje posvetil nasilju, le da ne ubija za lastni užitek, ampak se prepušča trgu, tako da ga lahko najame, kdor hoče. Slovi po svoji brutalnosti, a to ne preseneča, če pomislite, da je najprej delal za FBI, potem pa je odšel v Irak. Njegovi »notranji« demoni, produkt očetovih zlorab (kvaziojdipskega življenja z mamo), so njegovemu brendu brutalnosti vdahnili osebno, avtorsko, živčno noto.

Nasilje se mu gabi, a se mu ne odpove, ker misli, da – vsaj v njegovih rokah – deluje očiščevalno, katarzično, kot javno dobro. Scorsesejev Travis Bickle sreča Bessonovega Leona. Ojdip sreča Odiseja. »Hočem, da si brutalen,« dahne senator Votto (Alex Manette), ko mu naroči, da naj najde Nino (Ekaterina Samsonov), njegovo mladoletno »angelsko« hčer, ki zadnje čase neprestano beži od doma. Joe tako strmoglavi v pedofilsko mrežo, ki jo spletajo politične elite, pred tem pa si nabavi kladivo – očitno ni le poznavalec Psiha, temveč tudi Starega in Racije. Toda ko se vse napne, se Joe, fantomski vigilant, poravna v sanjavo, nočno, morasto, paranoidno hard-boiled presečišče treh Leejev Marvinov – »Jimmyja Cobba« iz Boissetovega Pasjega dneva, »Nicka Devlina« iz Ritchiejevega Leva med gangsterji in »Walkerja« iz Boormanovega Point Blanka. In kje je Joe? Nikoli ni bil zares tukaj. A od nas terja, da ga gledamo. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Prvi teden

Zmaga sindikatov

Božičnica bo, a to je bila ena od redkih sindikalnih zmag v zadnjih desetletjih

Intervju

»Danes ne gre samo za to, da je resnica nepomembna. Cilj je resnico uničiti.«

Éric Fassin, sociolog

Naslovna tema

Dovolj nasilja

Če bosta policija in pravosodje še naprej delovala neobčutljivo in nasilja ne bosta obravnavala prednostno, bosta nasilnežem pošiljala enako sporočilo kot doslej. Da se nasilje izplača.