Hranjenec

Kakorkoli jih zastavimo, kadarkoli jih izvedemo, ne glede na to, kako zelo si vsakič želimo, da to ne bi bilo tako, se parlamentarne volitve vedno znova speljejo na lik in delo Janeza Janše. Ali bo dosegel večino in dobil pravico prvega izbora od predsednika republike? Ali mu bo potem uspelo sestaviti koalicijo in dejansko prevzeti oblast v državi za prihodnja štiri leta? Kdo mu to lahko prepreči in komu se posledično splača dati volilni glas, če si resnično ne želiš uresničitve tega modro-rumenega scenarija, ker si pač pripadnik levoliberalnega političnega pola, ki še vedno malo tripa na partizanstvo, ali pa si pripadnik kakšne manjšinske skupnosti, pa naj si bo južnjaška, mavrična, kulturniška ali nevladna? Kdo je tisti izzivalec, ki ga v resnici lahko prehiti v finišu volilne dirke in nam ohrani našo sedanjost in nas ubrani pred neko distopično prihodnostjo? Sedanjost, ki pa je, v resnici, za različne skupine ljudi v tej državi zelo različna. Za ene je to sedanjost udobja nove konjunkture, novih poslov in rastočega donosa, sedanjost odmrznjenih plač in napredovanj v javnem sektorju, sedanjost najemanja novih stanovanjskih ali pa vsaj kreditov za avtomobile, sedanjost turističnih potovanj in hedonističnih eskapizmov, za druge pač sedanjost prekarne negotovosti, sedanjost dohodkovne mizernosti, sedanjost nedonosne ustvarjalnosti in za tiste tretje (ki so nam v resnici tisti pravi drugi) sedanjost ožičenih rečnih bregov, sedanjost azilne negotovosti in sedanjost eksekutivne brutalnosti. Kljub vsem različnim sedanjostim, ki jih živimo na levoliberalnem bregu te države, se vedno znova, vsaka štiri leta, uglašujemo na isto intonacijo in vsakič znova iščemo dovolj potentnega izzivalca nespornemu prvaku bolj ali manj poenotene, skorajda monolitne desnice, da bi ga do te mere nahranili z našimi levoliberalnimi glasovi, da bo vsaj na volilni dan večji in močnejši od nespornega šampiona z nasprotnega brega.

Vsaka štiri leta torej iščemo primernega levoliberalnega hranjenca. Kot tisti taboriščniki v črno-belem hrvaškem filmu Vatroslava Mimice, Hranjenik (1970), s pokojnim Fabijanom Šovagovićem v glavni vlogi, ki se cel film odrekajo delu svojega, že tako bednega obroka hrane v korist hranjenca, da bi se ta zadosti okrepil za spopad z njihovim kapom, ki jih brutalno maltretira, muči in ponižuje. Za hranjenca izberejo največjega izmed sebe, skupine shiranih in bolehnih taboriščnikov, ker kot takšen kaže največje možnosti za uspeh. Tako kot je bil za levoliberalnega hranjenca na prejšnjih volitvah (2014) določen dr. Miro Cerar in tri leta pred njim (2011) Zoran Janković, je te naklonjene obravnave v letošnji kampanji deležen Marjan Šarec. Za zdaj, čeprav smo že na predvečer volitev, ni videti ravno dovolj nahranjen, da bi resno ogrožal Janševo zmago, a je kljub temu že pojedel dobršen del levoliberalnih glasov oziroma preferenc. Čeprav definitivno nisem med tistimi, ki bi jim bilo vseeno, ali na volitvah zmaga Janševa SDS ali ne, vseeno menim, da je dobro, da letošnji hranjenec ni pojedel še večjega deleža levoliberalnih glasov. Najprej zato, ker ta relativni neuspeh njegovega projekta izkazuje, da je levoliberalno volilno telo, vsemu navkljub, ohranilo neke minimalne standarde zahtev do političnih kandidatov in ni pripravljeno kot hranjenca podpreti čisto vsakogar. Po drugi strani pa Šarčeva podhranjenost za zmago nad Janšo, vsaj na levoliberalnem bregu, ohranja pri življenju zelo pomembno značilnost slovenskega političnega prostora, in sicer strankarsko, do neke mere pa tudi vsebinsko pestrost kot posledico proporcionalnosti volilnega sistema. Tiste proporcionalnosti, ki je že leta trn v očesu ravno Janši in SDS in je v resnici tista prava varovalka pred učinkovito neliberalno avtoritarnostjo, s katero nas plašijo zloslutni napovedovalci Janševega nedeljskega triumfa.

Proporcionalnost volilnega sistema, ki je že leta trn v očesu ravno Janši, je v resnici tista prava varovalka pred učinkovito neliberalno avtoritarnostjo.

Proporcionalnost namreč praktično, vsaj v običajnih razmerah, onemogoča absolutno zmago ene stranke in njeno samostojno vladanje, proporcionalnost zahteva vedno nove koalicije, v katerih pa se nujno obrusijo robovi vsakršnih skrajnosti in radikalizma in ne nazadnje proporcionalnost pušča odprto možnost, da vlado lahko sestavlja in vodi tudi stranka, ki ni relativna zmagovalka volitev, sploh če je slednja, kljub doseženi relativni večini, od vseh (ali vsaj velike večine) drugih strank prepoznana kot skrajna, nedemokratična in neliberalna, torej takšna, s katero same, pod nobenimi pogoji, ne bi šle v koalicijo. Takšna torej, kakršna je SDS. Če je njihovo priseganje, da s to stranko zaradi njenih skrajnih stališč, neliberalnosti in nedemokratičnosti ne bodo šle v koalicijo, iskreno, potem ni nobene potrebe, da bi volivci in volivke levoliberalne hemisfere del svojih glasov, namesto stranki, ki jih najbolj prepriča s programom in kandidati, odstopali kandidatu hranjencu, saj bo na koncu te volilne zgodbe bistveno, ne kdo je relativni zmagovalec, ampak kdo lahko sestavi koalicijo. Zato lahko povsem mirno volijo tisto stranko, ki najbolj ustreza njihovemu videnju »sedanjosti«, ki jo branijo pred Janševo SDS.

Ne nazadnje: nikoli zares ne veš, koga v resnici hraniš. V Mimićevem filmu hranjenec na koncu premaga osovraženega kapa samo zato, da bi že v naslednjem kadru stopil v njegove škornje in nadaljeval brutalnost do svojih hraniteljev točno tam, kjer je prejšnji končal.