Komentar / Hranjenec

Kakorkoli jih zastavimo, kadarkoli jih izvedemo, ne glede na to, kako zelo si vsakič želimo, da to ne bi bilo tako, se parlamentarne volitve vedno znova speljejo na lik in delo Janeza Janše. Ali bo dosegel večino in dobil pravico prvega izbora od predsednika republike? Ali mu bo potem uspelo sestaviti koalicijo in dejansko prevzeti oblast v državi za prihodnja štiri leta? Kdo mu to lahko prepreči in komu se posledično splača dati volilni glas, če si resnično ne želiš uresničitve tega modro-rumenega scenarija, ker si pač pripadnik levoliberalnega političnega pola, ki še vedno malo tripa na partizanstvo, ali pa si pripadnik kakšne manjšinske skupnosti, pa naj si bo južnjaška, mavrična, kulturniška ali nevladna? Kdo je tisti izzivalec, ki ga v resnici lahko prehiti v finišu volilne dirke in nam ohrani našo sedanjost in nas ubrani pred neko distopično prihodnostjo? Sedanjost, ki pa je, v resnici, za različne skupine ljudi v tej državi zelo različna. Za ene je to sedanjost udobja nove konjunkture, novih poslov in rastočega donosa, sedanjost odmrznjenih plač in napredovanj v javnem sektorju, sedanjost najemanja novih stanovanjskih ali pa vsaj kreditov za avtomobile, sedanjost turističnih potovanj in hedonističnih eskapizmov, za druge pač sedanjost prekarne negotovosti, sedanjost dohodkovne mizernosti, sedanjost nedonosne ustvarjalnosti in za tiste tretje (ki so nam v resnici tisti pravi drugi) sedanjost ožičenih rečnih bregov, sedanjost azilne negotovosti in sedanjost eksekutivne brutalnosti. Kljub vsem različnim sedanjostim, ki jih živimo na levoliberalnem bregu te države, se vedno znova, vsaka štiri leta, uglašujemo na isto intonacijo in vsakič znova iščemo dovolj potentnega izzivalca nespornemu prvaku bolj ali manj poenotene, skorajda monolitne desnice, da bi ga do te mere nahranili z našimi levoliberalnimi glasovi, da bo vsaj na volilni dan večji in močnejši od nespornega šampiona z nasprotnega brega.