Fašizem vzemimo resno

Ker je Slovenska demokratska stranka na nedeljskih volitvah dosegla relativno zmago, zdaj velja prisluhniti tistim, ki imajo sodobno izkušnjo z življenjem pod oblastjo skrajne desnice. Tistim, ki vedo, kako se v praksi udejanja sovražna predvolilna retorika. Primeren zgled takšne države je sosednja Madžarska, kjer si je na letošnjih parlamentarnih volitvah Viktor Orbán zagotovil tretji mandat. Sedaj si na položaju slovenskega kolega na vse pretege želi videti Janeza Janšo, o tem med drugim priča prikrito madžarsko financiranje kampanje SDS.

Kaj si torej lahko obetamo po zmagi te stranke? Kakšna je prihodnost orbanizirane Slovenije, če Janši uspe sestaviti vladno koalicijo? Da bi razumeli, kaj se nam obeta, moramo prisluhniti tistim kritičnim glasovom, ki jim še uspe prodreti iz Madžarske. Med pomembnejšimi Orbánovimi kritiki je filozof Gáspár Miklós Tamás, ki je že več let politični disident. Bil je med pomembnejšimi kritiki madžarskega komunizma do njegovega padca leta 1989. Nato je za pet let zasedel poslanski sedež, a se je leta 1994 umaknil iz politike in se spet posvetil akademskemu delu.

Devetinšestdesetletnik je danes neutruden kritik radikalizirane desnice. Nekateri njegovi eseji so bili lani v slovenskem prevodu objavljeni v delu Komunizem po letu 1989. To delo je »sijajna analiza postfašizma, ki je v času vsesplošne sovražne gonje proti beguncem in vzpona odkrito rasističnih populističnih desničarskih strank nepogrešljiva,« je v spremni besedi zapisal Sašo Furlan.

Porušeno razmerje moči

Tamás v zapisih politične razmere v Evropi, še posebej v vzhodni, označuje za »zelo nevarne«. Razloge za vzpon evropskega neofašizma je našel v ključnih zgodovinskih spremembah na prehodu v drugo tisočletje: »Od leta 1815, od časov Svete alianse, se ni zgodilo, da največje moči v svetu ne bi imeli angleško govoreči narodi.« Po Napoleonovem obdobju je prišla Velika Britanija, v vlogi svetovnega hegemona so ji sledile Združene države Amerike. Te sile so zagotovile, da je Evropa postala varna za kapital in liberalno demokracijo, meni Tamás. »Samo zunanji akterji, torej ZDA in Sovjetska zveza, so ubranili Evropo pred fašizmom. Evropa tega bodisi ni bila sposobna ali pa si tega ni zares želela.«

Drugi svetovni vojni je sledil mir, ki se je ironično ohranjal tudi zaradi hladne vojne. Ta se je z razpadom Sovjetske zveze končala, to pa je vodilo v porušenje dotedanjega razmerja moči. Ideološko in politično je zmagal zahodni liberalni kapitalizem. Temu je uspelo podrediti si »vzhodni blok in tudi zahodni delavski razred«, ki ga je načel neoliberalizem in dotolkla tretja pot socialne demokracije.

Fašisti v kakršnihkoli preoblekah mislijo smrtno resno. Tako jih moramo tudi vzeti.

Ameriški politolog Francis Fukuyama je te zgodovinske prelome slavnostno razglasil za »konec zgodovine«, a Tamás v tem vidi nekaj strašnega za evropsko prihodnost: »Velika Britanija in ZDA so Evropi obrnile hrbet. To se ni zgodilo vse od bitke pri Waterlooju.« Zakaj je to pomembno za današnjo Evropo? Tamás opaža, da »ni večjih zunanjih pritiskov, ki bi ohranjali mir na celini«. Ta usodna sprememba je vzpenjajoči se skrajni desnici na stežaj odprla vrata, kar od leta 1945 ni bilo mogoče. »Hladna vojna je mir ohranjala v obliki socialne države, ki je bila kompromis med delavskim razredom in kapitalom, ter v obliki mirnega sožitja svetovnih velesil,« je prepričan Tamás, dodaja pa: »Kapitalizem nima več resnega zunanjega ali notranjega nasprotnika. To je pripeljalo do njegove radikalizacije.« Tako je pripravljen teren za skrajno desnico.

Vprašanje je, kdo jo bo ustavil. Pregled nedavnih evropskih volitev kaže na naraščajočo priljubljenost skrajno desnih strank. Končno zmago jim za zdaj še preprečujejo stranke politične sredine. Tamás enega izmed ključnih razlogov za neuspešen (levi) boj proti fašizmu vidi v pomanjkanju strahu. Za primer vzame lanske parlamentarne volitve v Avstriji, kjer se je na visoko tretje mesto zavihtela skrajno desna, svobodnjaška stranka FPÖ. »Tedaj nisem videl tega, kar sedaj gledam v Ljubljani. Avstrijci se niso bali, da bodo zaradi skrajne desnice izgubili tisto, kar jim je bilo pri srcu,« se spominja Tamás. V času volilne kampanje je govoril z nekaj pripadniki srbske manjšine, delavci, ki so mu zaupali, da bodo volili FPÖ. »Dejal sem jim: mar ste nori? Ne morete voliti neofašistov, saj so proti vam!« Povedali so mu, da jih hočejo voliti, saj sovražijo muslimane.

Da bi razumeli anekdoto, moramo premisliti razlog za uspeh skrajne desnice. Ta ne temelji zgolj na propagandi, manipulaciji in širjenju sovraštva, »to je vendarle počela vso zgodovino«, kot neutrudno ponavlja Tamás. Neofašisti so danes priljubljeni, ker »konsenza proti skrajni desnici ni več«. Pri tem ima v mislih predvsem »udomačitev« oziroma uspavanje delavskega razreda. To gre z roko v roki s tistim, o čemer priča pogovor s srbskimi delavci. Že Hannah Arendt je opozarjala, da so socialdemokrati in komunisti v tridesetih letih verjeli, da je Hitlerjev protijudovski diskurz zgolj zvijača. Tamás v današnji Evropi opaža prav to: »Tako kot Hitlerju niso verjeli, tudi Avstrijci FPÖ niso verjeli, da misli resno.« Vzemimo aktualnejši in milejši primer Donalda Trumpa. Politični komentatorji so govorili, da se Trump napihuje, da ga ne gre jemati resno. »Poglejte ga sedaj,« pravi Tamás, »izpolnjuje vse obljube. Tudi tokrat ni šlo za nobeno zvijačo.«

To je torej zgodovinski kontekst, ki ga moramo imeti pred očmi, ko govorimo o vzponu skrajne desnice. Nad Evropo nihče več ne bdi, ni zunanjih akterjev, ki bi skrbeli za mir na celini. Tamás je zato prepričan, da je nov red mogoč. »To pomeni, da bomo morali Evropejci sami storiti vse, da preprečimo popoln vzpon neofašizma,« opozarja. Nihče ne bo tega storil namesto nas.

Strah

»Orbán je predvsem ortodoksni neoliberalec,« že leta poudarja Tamás. Njegova ekonomska politika je v prid zgornjemu srednjemu razredu, pri tem ostaja delavski razred zanemarjen. Podobno pri nas velja za Janeza Janšo, ki je ekonomsko neoliberalen, socialno pa skrajno desen.

Prepričanje, da nobena kolektivna akcija v javnem prostoru nima dostojanstva, ki ga premore individualna svoboda, je velika ovira za socialistično organiziranje.

Toda to seveda ni vse, kar Orbán predstavlja. Tu je tudi strah, ki ga širi in izkorišča. Vendarle ta strah pred drugačnim ni nič novega, je prepričan Tamás, saj je del fašističnega repertoarja že sto let. »Gre seveda za specifičen strah, za rasizem.« Trdi, da se danes uporabljajo iste rasistične fraze kot stoletja prej. »Proti muslimanom so danes uporabljene iste stvari, kot so bile v vsej človeški zgodovini.« Tako smo lani na množičnem zborovanju skrajnih desničarjev v Varšavi videli napise »Deus vult!« oziroma »Tako želi bog!«.

Gre za znan vzklik iz časa križarskih vojn.V Sloveniji nam je dobro znana »prikazen« srednjeveškega Turka, pred katerim danes svari skrajna desnica. Misliti, da nas želijo sirski begunci uničiti, je iracionalen strah, ki izhaja iz prepričanja, »da so druge kulture in rase drugačne in inferiorne, da nas te kulture ogrožajo«. To je bila vedno esenca rasizma.

Orbán rasizmu pridružuje še neko drugo tipično lastnost fašizma – sovraštvo do Zahoda. »Se spomnite, da so nacionalsocialisti govorili o skorumpirani Veliki Britaniji, ki so jo kupili Judi?« opozarja. V imaginarno idejo Zahoda je bila šele v zadnjih desetletjih vključena tudi Nemčija. Danes so ljudje, kot sta Angela Merkel in Jean Claude Juncker, tisti »beli ljudje, ki jih sovražijo«. V zavračanju Zahoda se želijo mednarodno povezati, o tem priča vse pogostejši govor o političnem zavezništvu Višegrajske skupine.

Kako se upreti?

Upravičeno je vprašanje, kako se upreti. Tamás loči med golim moralnim nasprotovanjem in dejanskim uporom. Opozarja, da je že prvo »vredno nečesa, četudi redko uspešno samo po sebi«. Težava takšnega upora je v politični vsebinski izpraznjenosti in moralni nedoslednosti, ki ga pogosto spremljata. Prav to ga je zmotilo na nedavnih madžarskih protestih: »Orbánu so očitali, da grdo manipulira z ljudmi, rekli so, da ne bi smel staviti na najslabše človeške vzgibe.« Zato pravi, da so »Orbána pravzaprav opozorili, da bi moral biti bolj urejen rasist«. Moti ga, da se protestniki niso zavezali, da bodo prihajajočim beguncem, ki jih Orbán nečloveško zavrača, izrekli dobrodošlico. »Uspešnih moralnih uporov ne moreš predvideti.«

Za uspešnost upora sta potrebni predvsem jasnost in natančnost vsebine. »Cilji ne morejo biti kakorkoli omejeni ali skromni. Morajo biti jasni,« pravi. »Jutrišnji protest ne bo spremenil narave družbe. Ni se nam treba pretvarjati. To je defenzivni protest, saj želimo ustaviti slabšanje političnega diskurza,« je dejal na predvečer ljubljanskega shoda Proti politiki sovraštva. Prepričan je, da bi se tega moral zavedati sleherni udeleženec protesta. Tako kot bi vsi morali vedeti, da »če Janez Janša ne sestavi vlade, Slovenija ne bo postala egalitarna in svobodna družba«. Ne smemo se pretvarjati glede namena in možnosti protesta. Izogniti se moramo tudi pasti političnega cinizma, torej stanju, »v katerem se ne bomo jemali resno«. To je ravno tisti občutek, ki pogosto prisili ljudi, da na volilni dan ostanejo doma, češ da je politika gnila, da se vse vrti okoli denarja in laži.

»Odpor je vsekakor mogoč,« je prepričan Tamás, četudi kakih navodil za izvedbo nikoli ne daje. »Vsak upor je treba misliti v njegovih specifičnih okoliščinah.« Uspešen odpor pa mora najprej biti moralni odpor, je prepričan. Vključevati mora občutek za pravičnost in svobodo ter legitimno skrb ljudi zase, »ki ni sebična«. Ti občutki sicer niso zadostni, so pa nujni za začetek moralnega odpora.

Orbánu so protestniki očitali, da manipulira z ljudmi, rekli so, da ne bi smel staviti na najslabše človeške vzgibe. A s tem so mu pravzaprav dejali, da bi moral biti bolj urejen rasist.

Tradicionalno polje upora zoper fašizem je (socialistična) levica, a ta se je v zadnjih 30 letih znašla v težkem položaju. Tamás je prepričan, da je ironičen razlog za impotenco levice tudi socialdemokratska uspešnost v času političnih kompromisov. Dobro znan primer je tretja pot socialne demokracije, katere zelo uspešen pionir je bil Tony Blair. Po podobni poti kompromisa z neoliberalnim ekonomskim programom še vedno hodi tudi slovenska socialdemokracija. Na to kažejo slabi volilni izidi, saj jo dohiteva Levica, ki je zasedla tradicionalni socialdemokratski prostor.

Tamás poleg družbenih ovir za veliko levo gibanje vidi težavo tudi v »mentalnih navadah evropske levice vseh barv«. Levica še vedno deluje v udobnem in varnem polju, kjer se počuti varno. »Resen upor sistemu je psihično zelo naporen,« je prepričan, saj je prvi revolucionarni poskus spodletel. »V naših zgodovinskih fantazijah je revolucionarna misel izenačena s porazom, kakor je tudi prav,« trdi. Strah pred vnovičnim porazom je otipljiv.

K temu je treba dodati, da se je »spremenila moralna psihologija današnjega časa«.

Ljudem je najbolj mar za individualni osebni prostor, ne za kolektivna dejanja. »Lastnina, nepremičnine, služba, uživanje v naravi, seksualne fantazije,« so prednostne, pravi Tamás. Ljudje iskreno verjamejo v te stvari, »večina, od fašistov vse do liberalcev«. Ravno to prepričanje, »da nobena kolektivna akcija v javnem prostoru nima dostojanstva, ki ga premore individualna svoboda,« je velika ovira za socialistično organiziranje. Slavni argument o pomanjkanju delavskega razreda, sposobnega za revolucijo, je bil tako uspešen ravno zato. »Ne želimo si revolucije, temelječe na delavskem razredu, ker se to pravzaprav upira naši morali.«

Ta sprememba moralne psihologije je na stran potisnila temeljno značilnost socialističnega organiziranja – solidarnost. »Ta je vendarle ena izmed prvih zapovedi levičarja,« je razlog za udeležbo na shodu v Ljubljani pojasnil Tamás. Na predvečer shoda Proti politiki sovraštva se je z njim pogovarjal novinar Mladine Borut Mekina, na protestu je imel tudi govor. »Prišel sem iz občutka solidarnosti. Že res, da Janša verjetno ne bo predsednik vlade, a nismo panični (samo) zaradi Janše.« Panični smo zaradi očitnega vzpona neofašizma.

Dovolj kompromisov

»Življenja ne smemo zapraviti s sklepanjem nevarnih kompromisov,« poudarja Tamás. Gre za pomembno predvolilno opozorilo, ki je še kako bistveno tudi v času oblikovanja vladne koalicije. Dovolj je bilo kompromisov s strankami, kot je SDS, na katere znajo ljudje naivno gledati in si reči: »Pa saj ne mislijo resno z vso to sovražnostjo, gre le za nabiranje političnih točk.«

Tamásevo razmišljanje je pronicljivo, a njegovi glavni poudarki se zdijo preprosti. Fašisti v kakršnihkoli preoblekah mislijo smrtno resno. Tako jih moramo tudi vzeti. Recimo, ko kandidatka za poslanko SDS Lucija Ušaj zapiše: »Belci so bili bolj razviti, bolj napredni, tile so bolj primitivni in zajedavski. Zakaj bi se jim morali pustiti podrediti ali zaklati?« jo vzemite resno. Enako velja za Branka Grimsa, ko reče: »Če bi te, ki pa so dejanski begunci, po mednarodnem pravu, takole razporedili po Evropi, pa bi sedaj prišlo sem enih sto mladih Ukrajink. Ali verjamete, da ne bi bilo nobene civilne iniciative, ki bi bila proti? Jaz mislim, da bi bila kakšna fantovska iniciativa za vesel sprejem ali pa kaj podobnega organizirala.« Begunstvo ni spolna fantazija politikov.

Grims je navedenemu dodal: »To se pravi, tukaj ne gre za ksenofobijo, za strah pred tujci.« Prav ima, ne gre za strah pred tujci. Gre ravno za to, na kar opozarja Tamás. Pri orbanizirani desnici ne gre za strah pred tujci, saj nihče ne linča ameriških turistov sredi Budimpešte. Vendarle gre za rasizem, ki ga moramo vzeti smrtno resno. Tako resno, kakor moramo vzeti izjave nadobudnih fašistov in SDS. Dovolj je bilo kompromisov.