Spajanje narave in arhitekture
Ozelenitev stavb za mesta prihodnosti
S tropskim rastlinjem prerasel hotel PARKROYAL on Pickering, za katerega so načrte naredili v studiu WOHA, je eden od najuspešnejših primerov integracije narave v arhitekturo. V vročem in vlažnem singapurskem podnebju je to kljub možnostim sodobne klimatizacije še vedno najbolj trajnostna rešitev.
© Patrick Bingham-Hall
Odnos med naravo in arhitekturo je zapleten, včasih si narava in arhitektura celo nasprotujeta. Večji del zgodovine se je človek z gradnjo bivališč, torej z arhitekturo, skušal zavarovati pred nevarnostmi in tegobami, ki so mu pretile v naravi – pred mrazom, padavinami, vetrom, najrazličnejšimi plenilci … Arhitektura in z njo urbanizem sta v bistvu nasprotje narave, saj pomenita beg in zatočišče pred njo. A takoj ko so se ljudje osvobodili neposredne življenjske odvisnosti od narave – sprva je imela to možnost le družbena elita, od industrijske revolucije pa tudi nižji družbeni sloji –, so jo začeli pogrešati in jo, ukročeno, ponovno vključevati v svoje življenjsko okolje v obliki vrtov, zelenih atrijev, parkov, drevoredov in drugih zelenih površin. Prastara je tudi navada, da skušamo domove olepšati in popestriti z rastlinjem, na primer okrasnim cvetjem, ali pa vsaj z motivi, povzetimi iz narave, na okrasju, poslikavah, tapetah … Zadnja desetletja pa obstaja težnja, da bi naravo čim bolj vključili tudi v arhitekturo samo, jo z zgradbami čim bolj integrirali. V vedno bolj tehnicističnem bivalnem prostoru ter zaradi vse večjih in gosteje poseljenih urbanih okolij je potreba po tem vedno večja.