Špela Frlic, pripovedovalka

Poklic pripovedovalke v ljudeh izzove podoben odziv kot poklic klovnese – pričakujejo, da jih bo zabavala tudi zunaj odra. A Špela Frlic (1982) raje posluša, kot govori. In prepogosto sliši stereotipe. Da je pripovedovanje pravljic namenjeno samo otrokom in da so pravljice nekaj lepega.

Zato je letos kot programska vodja Pripovedovalskega festivala (ustanovila ga je in zadnjih dvajset let vodila pripovedovalka in pesnica Anja Štefan) v iskanju sodobnejšega pristopa uvedla dve novosti. Iz imena festivala je izbrisala njegov drugi del Pravljice danes in s tem opozorila, da se pripovedovanje širi prek roba le enega žanra. Na festival je poleg velikih imen pripovedovanja iz tujine vključila večer resničnih zgodb slovenskih javnih osebnosti in predavanja Ane Kučan, Boštjana Narata, Jerneja Lorencija in Janeza Ramovša. Skoraj vsi dogodki so bili razprodani.

Izogibanje stereotipom je veščina dobrega pripovedovalca. »Najti svoje besede, s katerimi lahko opišeš svet onstran stereotipov, zahteva delo.« Pripovedovanje je shranjevanje vsebin na ravni podob in ne stavkov. Najbolj zaznaš, ali kdo ponavlja besede koga drugega ali govori o vsebinah s svojimi besedami, opaža Špela. A to ne pomeni govorjenja o sebi. »Dober pripovedovalec je tisti, ki ni večji od zgodbe, ki jo pripoveduje.«

Za Pripovedovalski festival je prvič izvedela kot študentska prodajalka kart v informacijskem središču Cankarjevega doma. S sestro sta odšli na enega od večernih pripovedovalskih dogodkov. Ko je prvič slišala odrsko pripovedovanje, je pomislila, da je to edini razlog, zaradi katerega bi tudi sama stopila na oder. Poslušala je prav Anjo Štefan in pripovedovalce skupine Za 2 groša fantazije z Radia Študent. Tisti večer se je odločila.

Odšla je na avdicijo za špikerko na Radiu Študent. V etru jo je slišala Alenka Veler, ena od idejnih vodij skupine Za 2 groša fantazije, in jo povabila v uredniško ekipo. Navdušila jo je zmožnost pravljice, da postane platforma za družbeno kritiko, kot se je zgodilo predvsem na Pravljičnih ReŠetanjih v klubu Gromka na ljubljanski Metelkovi. »Stlačena publika, polno dima, gostilniška noč,« se spomni.

S sodvogroševko Ano Duša sta ustanovili Pripovedovalski Variete, in skozenj skoraj deset let sooblikovali slovensko pripovedovalsko sceno. Obenem se je z delom na projektu zbiranja spominov na življenje v Ljubljani Moje ulice, ki ga je v okviru zavoda Divja misel vodila Tina Popovič, trenirala v poslušanju zgodb. Tina jo je kot vodja Vodnikove domačije Šiška, Hiše branja, pisanja in pripovedovanja kasneje povabila v programsko ekipo. Tam danes vodi otroški program in skupaj s sodelavci raziskuje pripovedovalsko formo v sodelovanju z animacijo v živo. Letos je ustvarila pripovedovalsko predstavo po romanu Bratovščina Sinjega galeba.

Bistvo pripovedovalca se skozi zgodovino ni spremenilo, pravi. Človek na odru z glasom, gibom, pogledom in ritmom na presečišču literature in gledališča. Spremenila pa se je publika. »Občinstvo danes ni več željno zgodb kakor včasih, ko je bila ustna pripoved edini medij. Danes je bolj lačno živega stika. S tem, da je v dvorani dovolj svetlo, da se vidimo, se v prostoru lahko ustvari posebne vrste bližina.«

Je pripovedovalka, ki ne slavi zgodbe. Ko je pred kratkim na nekem izdelku v trgovini odkrila nalepko s ceneno zgodbo o njegovem nastanku, si je rekla: »Ne morem več. Ko je vse zgodba, se ugasneš. Odpovedujem se svetu zgodb.« Kaj v svetu, ki »zgodbo« prodaja na vsakem koraku, sploh še ostane pripovedovalki? »Skupno urjenje v poslušanju.« Prvih nekaj minut na odru čuti, da ljudem v dvorani misli begajo. Potem si oddahnejo in lahko začnejo poslušati. Pozorneje, ko poslušamo zgodbo, bolj prepoznavamo manipulacijo z zgodbo, je prepričana. In ravno prepoznati, kdaj kdo s teboj manipulira, predvsem na ravni politike in medijev, je zanjo bistvena veščina sodobnega človeka. »Pripovedovanje je človeški stik in glas, ki nosi veliko več informacij kot samo izgovarjanje besed.«

Dobre pripovedovalce najde tudi med pisci. Med najljubšimi ji je mojster ironije Marko Zorko. Iz njegovih kolumn je diplomirala na oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete in oddelku za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede. Kasneje je tudi magistrirala iz sodobnega pripovedovanja. Na komparativistiko se je odpravila iz ljubezni do knjig, novinarstvo pa je bila njena pragmatična odločitev, malo celo, priznava, iz obveze do staršev – da bi izgledalo, da študira nekaj, kar lahko vsaj naveže na neki poklic.

A je bila njena izbira poklica očitna že davno prej. Zadnjič je po dolgem času srečala sosedo iz otroštva – časa, ko je iz knjižnice nosila velike težke zbirke pravljic in knjige iz zbirke Zlata ptica. »Pa saj,« ji je rekla prijateljica, »ko si prebrala knjigo, si nas, otroke iz soseske, vedno zbrala na kup in nam pripovedovala o tem, kar si prebrala. In vsi smo te poslušali.«