Spomin, zgodovina, ruševine, minljivost, utopije in distopije

Razstava del Suzane Brborović in Uroša Weinbergerja z naslovom Matrika

V ljubljanski galeriji DLUL bo od 4. do 29. julija na ogled razstava del Suzane Brborović in Uroša Weinbergerja z naslovom Matrika, ki jo je kurirala dr. Nadja Gnamuš. "Preteklost in prihodnost sta prepleteni in vpeti v matriko predvidljivih, pa tudi povsem nepričakovanih interakcij in povezav. Teme, ki naslavljajo spomin, zgodovino, ruševine, minljivost, utopije in distopije, so zavzele tudi področje umetnosti. V to območje vstopa tudi umetniška praksa Suzane Brborović in Uroša Weinbergerja. Dotika se vizualizacije kolektivnega spomina in tematizira metaforične, pa tudi fizične kraje, kjer se je preteklost vtisnila v zavest sedanjosti (Brborović) in kjer se z zgodovino zaznamovano občutje sodobnosti projicira v napoved jutrišnjega dne (Weinberger)."

Suzano Brborović zanimajo sledi preteklosti, ki so se ohranile v opuščenih, porušenih in marginaliziranih arhitekturnih ter urbanih prizoriščih - ostanki modernističnega socialističnega projekta, Tretjega rajha ali kriznih vojnih žarišč na Bližnjem vzhodu. Gre za ambivalentna mesta nelagodnega zgodovinskega spomina, ki čakajo na ponovno naselitev ali so le še spomeniki preteklih političnih zablod in zgodovinske pozabe. Tako kot v slikarskem ciklu Flaks (2016-2017), se tudi tokrat ukvarja z relikti megalomanskega Hitlerjevega arhitekturnega projekta.

Po besedah kuratorke njena arhitekturna "tihožitja" tematizirajo izpraznjene in odslužene elemente urbane krajine in z revitalizacijo zgodovinskih referenc in njihovega kritičnega premišljevanja naslavljajo tudi sedanjost. Pod podrobnejšim pogledom so to motivi vanitas postindustrijske dobe, ki z estetsko dekonstrukcijo forme in revitalizacijo spomina vzpostavljajo kritični pogled na perspektive sodobnosti in na njeno hiperprodukcijo, tehnološko navlako in ekološki propad. Po koncu tradicije in zgodovine, v dobi fragmentirane stvarnosti v digitalnem svetu breztelesne informacije pomeni entropični značaj ruševine novo ozemljitev in neizbežnost."

Slike Uroša Weinbergerja delujejo kot futuristični znanstveno-fantastični scenariji, ki so tik pred izpolnitvijo, a jih prežema zgodovinski spomin. Ta se največkrat nanaša na propadle utopične totalitarne projekte prejšnjega stoletja, ki nas latentno nagovarjajo s sledmi povojne vzhodnonemške estetike, elementi industrijskih arhitektur in optimistično, v prihodnost neomajno zaverovano množico, ki bi jo lahko ponazorili kar z naslovom Zamjatinovega prognostičnega antiutopičnega romana Mi, v katerem je satirično opisal harmonični konformizem v novi politični religiji in socialistični družbi. Prav na točki te alegorične paralele med izkušnjo preteklosti in današnjo situacijo je zgodovina za Weinbergerja pomembna. Njegove slike so distopične podobe sodobne družbe, zasičene z družbenimi kontradikcijami in krivicami, socialnimi napetostmi, nasiljem in kratenjem svobode pod parolo svobodne izbire in odprtih možnosti.

"Simultani barvni kontrasti na slikah posnemajo vtis elektronskega žarčenja zaslonov, ki označuje ritem tehnološke civilizacije in reminiscence preteklosti prestavi v sodobni kontekst. Monumentalna, veličastna slikarska panorama na razstavi, ki v spomin prikliče velike zgodovinske teme, je futuristična vizija tehnološko uravnavanega sveta. Množico, ki se zgrinja pred nas, preveva kolektivni duh, ki jato lebdečih nadzornih strojev − panoptičnih modulov nad svojimi glavami sprejema kot naravno stanje. Odslužene proizvodne objekte in odtujene urbanizirane prostore nadomesti krajina dronov, dronscape, ki ironično sprevrača osvobajajočo moč tehnologije, ene izmed osrednjih referenc sodobne utopične imaginacije," pravi Gnamuševa.