Grossmann ‘18

K neki španski družini se priklati groteskni pritlikavec, ki trdi, da je Bog, da bo naslednji dan uničil svet in da bo pri življenju pustil le dve osebi – družinski člani pa naj se zdaj sami odločijo, katera dva bosta preživela. Bog, stari cinik, jim obenem še razkrije, da nebesa in posmrtno življenje ne obstajajo. Tako se začne »šoker« Kako ubiti Boga, eden izmed številnih filmov, ki jih zdajle – od 10. do 14. julija – vrti lotmerški Grossmann, 14. festival fantastičnega filma (in vina).

In medtem ko tole berete, se za hudega mačka – oskarja ali zlato palmo tega festivala – tepejo nemška Hagazussa, ki izgleda kot alpski odmev Eggersove Čarovnice, avstrijski šoker Žuriraj in umri mlad, v katerem hrvaška obala postane prizorišče res končnega končnega izleta inozemskih maturantov, baskovska »nacionalistična« demoniada Errementari, v kateri se »tisočletni sen« sprehodi skozi Bosch-Dantejev pekel, britanski okultni triler Charismata, v katerem detektivko, ki preiskuje ritualne umore, požrejo halucinacije seksualne politike, norveški obešenjaški Vampir Vidar, ki 33-letnega vampirja »zbliža« z Jezusom Kristusom, in čilenska brutalno brutalna Trauma, v kateri se Pinochetov torture porn steguje v sedanjost in terorizira hormone novih generacij. V grozljivkah ni človekovih pravic. Tako kot jih ni bilo pod Pinochetom.

Če ste se zaleteli ali se zdajle zaletite v Ljutomer, ste lahko ujeli ali lahko še vedno ujamete katero izmed teh lucidnih, pikantnih transgresij, a tudi nekaj briljantnih distopij (recimo poljskega Moža s čudežno skrinjo in nemško Snežinko), alegorij viralne družbe (špansko V pasti), dokuvampiriad (Živijo med nami), apokaliptik (Sovražnik) in tajskih koktajlov (Premika), prvi finski superjunaški film (Rendel), južnoafriški vestern Pet prstov za Marseilles, Podobe apartheida, doku o črnskih B-filmih, ki so nastajali v južnoafriškem apartheidu (recimo Joe Bullet, črnski James Bond), mehiško gangstersko »pravljico« Tigri se ne bojijo in Iskro, odlično črnogorsko politično kriminalko (via Gojko Berkuljan), ki lepo pokaže, zakaj je Balkan prizorišče večne tranzicije.