Neustavna avtentična razlaga

Vrhovno sodišče je pred dnevi odločilo, da avtentična razlaga zakona ne zavezuje sodstva, pač pa ga zavezujeta le zakon in ustava. S tem so vzeli legitimnost temu institutu, če ravnanja na podlagi avtentične razlage zakona niso iztožljiva ali pravno relevantna, gre za mrtvo črko na papirju, mrtev institut.

Kaj je avtentična razlaga zakona? Z njo državni zbor »razreši« nejasnosti določenega zakona, njegovega člena, zapolnil naj bi domnevno pravno praznino. A avtentična razlaga zakona ne velja kot zakon, ker ni zakon. Pogoji za njeno sprejetje so enostavnejši.

Posebej sporna je uporaba tega instituta, ko gre za področja najbolj usodnega poseganja v človekove pravice; med njimi je na vrhu kazensko pravo. In prav v primeru kazenskega prava, zakona o kazenskem postopku, ki določa pravila igre pred kazenskimi sodišči, je vrhovno sodišče sprejelo omenjeno odločitev.

Zgodba je sledeča. Ko je lani odvetnik ljubljanskega župana Zorana Jankovića v »primeru farmacevtka« predlagal izločitev dokazov, pridobljenih s prisluškovanjem – ker je potekel dveletni rok hrambe in bi morali biti uničeni, če ni bila vložena obtožnica –, je preiskovalna sodnica temu sledila. Državni zbor je na predlog poslancev Nove Slovenije sprejel avtentično razlago kazenskopravne določbe, ki določa, da je treba časovni rok razumeti kot inštrukcijskega, okvirnega, nezavezujočega. Razlog naj bi bil, da je bila do zdaj pač v uporabi tovrstna pravna praksa.

A v izhodiščnem zakonu piše le, da je treba prisluhe uničiti po dveh letih, če vmes ni bil vložen obtožni akt. In pika. Zakonska norma je zavezujoča, kar so potrdili vrhovni sodniki v primeru prisluhov zoper Franca Kanglerja v zadevi Astrid Bah.

Dr. Saša Zagorc z ljubljanske pravne fakultete je ob tem dejal, da je avtentična razlaga zakona zgolj »obvod zakonodajnega postopka« in ustavno vprašljiva. O tem je Zagorc objavil obsežen prispevek v Zborniku znanstvenih razprav že leta 2012. Tedaj je zapisal, da avtentična razlaga zakona ni v skladu z načeloma delitve oblasti in varstva človekovih pravic, ker ima obvezno pravno moč. Zakonodajalec s svojo razlago posega v pristojnost sodstva, da samostojno in avtonomno s pomočjo priznanih metod razlaga pravo v konkretnih primerih. Zagorcu se zdi zaskrbljujoče, »da avtentično razlago zakona vse pogosteje uporabljajo. Čeprav ustavno sodišče instituta še ni razveljavilo, posamični primeri iz prakse kažejo, da bo to moralo prej ko slej storiti.«

Zdaj je to de facto storilo vrhovno sodišče, na potezi pa je ustavno, da dokončno tudi na načelni ravni odpravi pravni institut, ki v zakonodajo vnaša več zmede kot jasnosti. Ne nazadnje je ustavno sodišče doslej odločalo o ustavnosti več kot deset primerov avtentične razlage zakona in razen v enem ugotovilo, da je šlo za protiustaven poseg poslancev v zakon.