Intervju / Dr. Boštjan Laharnar, arheolog: Ob branju Noriškega kraljestva sem naletel na številne velike napake
Primorec, ki je otroštvo preživel med tolminskimi hribi. Pošali se, da je potomec ljudstva Ambisontov, ki so v železni dobi morda živeli ob Soči. Prvič se je s terensko arheologijo srečal v prvem letniku študija prav na izkopavanju pred domačim pragom – Mostom na Soči. Tako se je »okužil«, diplomiral in pozneje doktoriral z disertacijo Notranjska med prazgodovino in antiko.
Dr. Boštjan Laharnar (letnik 1979) je danes višji kustos v Narodnem muzeju Slovenije, njegovo raziskovalno področje je obdobje prazgodovine pa vse do rimske kolonizacije naših krajev. Je avtor številnih strokovnih člankov in študij ter soavtor več arheoloških razstav. Med zadnjimi je stalna postavitev v Narodnem muzeju Slovenije, naslovljena Železnodobne zgodbe s stičišča svetov, ki sta jo zasnovala z dr. Petrom Turkom.
Trenutno se ukvarja z raziskovalnim projektom Predmeti in krajine, pri katerem s kolegi z Inštituta za arheologijo in Fakultete za matematiko in fiziko ter s podatki zračnega laserskega skeniranja površja zemlje (tehniki pravijo tudi lidar) raziskuje območje med Pivko in Ilirsko Bistrico. Raziskava povezuje dve polji arheologije – ukvarjanje s predmeti, torej z artefakti z najdišč, ter na drugi strani širši pogled na pokrajino in njeno analizo.
Laharnar o svojih raziskavah pripoveduje s strastjo znanstvenika, ki je predan svoji stroki in se veseli vsakega novega dognanja. Zelo kritičen pa je do tistih, ki dognanja arheološke stroke ignorirajo ali jih celo potvarjajo. Slednjih žal ni malo, sploh med tistimi, ki ne želijo sprejeti dejstva, da so migracije v našem prostoru prisotne že od nekdaj. Tudi Slovenci smo potomci prenekaterih priseljencev.
Od vedno so se ljudje selili, osvajali nova ozemlja. V naše kraje so nekoč vdirali Rimljani, Germani ... V evropskih medijih se zdaj pojavljajo poljudni članki, ki bralce seznanjajo s prazgodovinskimi migracijami iz ruskih step v nekatera področja Evrope. Se ob takih zapisih v času množičnih migracij z Bližnjega vzhoda in iz Afrike pojavlja nevarnost, da arheologija postane orodje politične propagande?
O, ja, ta možnost vedno obstaja. Tudi v preteklosti je arheologija že bila zlorabljena. Trenutno so zelo odmevne denimo študije pod vodstvom nemških in danskih raziskovalcev o starodavni DNK. Analize DNK namreč odpirajo neslutene možnosti tudi v arheologiji in teh se veselimo, hkrati pa se zavedamo, da je zelo tanka meja med tovrstnimi znanstvenimi izsledki in zlorabami. DNK je biološka kategorija, ki je pač ne moremo povezovati neposredno s plemeni, z ljudstvi, kaj šele z narodi. Gre za dve ločeni razsežnosti. Ena je biološka, druga pa je identitetna, družbena. Tukaj lahko pridemo na tanek led, ki spominja na nacionalistične in rasistične interpretacije, zelo podobno, kot so nacisti pri svoji teoriji ras povzemali študije arheologa Gustava Kossinne. Če se DNK nekega posameznika a priori istoveti s pripadnikom posameznega naroda, je to zelo blizu početju nacistov in njihovemu merjenju obsega lobanj. S korektnim, poštenim in neobremenjenim znanstvenim delom, ki se, po mojem prepričanju, odraža tudi v omenjenih študijah, pa lahko dobimo zanimive izsledke.