Paznika ne mara nihče

»Pazniki smo postali zaporniki,« je pred časom v intervjuju za Dnevnik dejal predsednik sindikata državnih organov v ljubljanskem zaporu, pravosodni policist Dalibor Didović. Povedati je želel, da so zaradi pomanjkanja pravosodnih policistov prisiljeni v opravljanje velikega števila nadur, zato v službi, torej v zaporu, preživijo več časa kot doma. Samo letos je bilo odpovedanih 317 spremstev zapornikov v zdravstvene in druge ustanove ter na sodišče, zaradi česar se vrstijo odpovedi sodnih obravnav, ki jih je bilo letos že okoli 150. Kaj se dogaja, so razmere v ljubljanskem zaporu res »katastrofalne, še več, so pred kolapsom,« kot je pred časom dejal predstavnik sindikata delavcev v pravosodju, pravosodni policist Marcel More?

Težave na področju pazniškega kadra v zaporih oziroma pomanjkanja pravosodnih policistov niso od včeraj. Položaj je še poslabšala odločitev ministrstva za pravosodje pod vodstvom ministra Gorana Klemenčiča, da zasebno varovanje ljubljanske sodne palače nadomestijo z varovanjem pravosodnih policistov.

Na ministrstvu odgovarjajo, da to ne more biti razlog za dodatne kadrovske težave. S privarčevanimi sredstvi zaradi odprave zasebnega varovanja, pravijo, so »dosegli povečanje potrebnih sredstev za nove zaposlitve«. Poleg tega za varovanje ljubljanske sodne palače skrbi le 20 od trenutno 553 pravosodnih policistov. Je pa res, da to delo opravljajo ravno policisti iz ljubljanskega zapora, kjer je kadrovska podhranjenost največja. A na ministrstvu pojasnjujejo, da »prevzem varovanja sodne stavbe v Ljubljani nikakor ne ovira reševanja problematike odpovedi spremstev. Kot rečeno, zaradi njega je bila v letih varčevanja mogoča zaposlitev 20 novih pravosodnih policistov (s polnimi pooblastili), ki so v organizacijski strukturi ljubljanskega zavoda za prestajanje kazni zapora, zato za njih ni prav nobene ovire, da ne bi v primeru potrebe nadomeščali tistih pravosodnih policistov, ki vstopajo v izvajanje nalog spremstev.«

Za prevzem varovanja ljubljanske sodne palače iz rok zasebnega varnostnega podjetja v roke pravosodne policije na ministrstvu navajajo že omenjeni razlog »proračunske narave«, ki omogoča sredstva za zaposlitev dodatnih pravosodnih policistov. Drugi razlog je »kadrovsko-organizacijske narave, saj prevzem varovanja omogoča pretočnost zaposlenih pravosodnih policistov, ki jih bo po dolgoletnem službovanju v zaporskih zavodih mogoče prestaviti na načeloma manj stresna delovna mesta.« Tretji pa je simbolni, »saj prevzem varovanja krepi prepoznavnost slovenske pravosodne policije in v javnosti krepi zavedanje o njenem poslanstvu.«

Prevzema varovanja iz rok zasebnikov v roke pravosodne policije pa vsi na vrhovnem sodišču niso sprejeli z odobravanjem. Zelo je to recimo zmotilo vrhovnega in nekdanjega ustavnega sodnika Jana Zobca; pravosodne policiste, ki varujejo vhod, je izzval tako, da ni želel sodelovati v varnostnem postopku kot vsi drugi, ki vstopijo skozi glavni vhod na sodišče. Pravosodnega policista, ki je opravil svoje delo, je potem obtožil fizičnega napada in odvzema prostosti, posnetki varnostnih kamer pa so razkrili, da se je preprosto zlagal.

Poleg tega je vse od »incidenta« naprej pravosodne policiste, ki varujejo vhod v sodno palačo, v javnosti vedno slabšalno imenoval »pazniki«, čeprav seveda na sodišču ne opravljajo tega dela. Motiv za njegovo ravnanje ostaja neznan, zagotovo pa Zobčev odnos ne bo pripomogel k zavedanju o poslanstvu pravosodne policije v javnosti ter posledično lažjemu in hitrejšemu reševanju njenih težav.

Zaradi varčevalne panike, ki jo je poosebljal ZUJF, je število pravosodnih policistov šele te dni znova doseglo raven iz leta 2012.

V ljubljanskem zavodu za prestajanje kazni pa pravosodnim policistom kot razlog za vztrajanje na tem delovnem mestu ostaja bolj ali manj le še »poslanstvo«: »Delovni čas traja 12 ur, dnevna izmena od 6.50 do 18.50, nočna od 18.50 do 6.50. Od sistematiziranih 113 delovnih mest jih je zasedenih samo še 83. Lani smo oddelali skoraj 16.000 nadur ali dvajset odstotkov več kot leto prej. Da bi imeli reden urnik in nekoliko bolj normalno družinsko življenje, bi potrebovali vsaj 20 zaposlenih več,« pojasnjuje Dalibor Didović. Pravi problem je, dodaja, v povečanem obsegu spremstev zapornikov na lokacije zunaj zapora. Razlog za povečevanje potrebe po spremstvih pa je »predvsem v spremembi strukture zaprtih oseb, saj med zaprtimi narašča število pripornikov,« pojasnjujejo na upravi za izvrševanje kazni. Pripor je namreč začasen in ga praviloma spremlja več sodnih obravnav in zaslišanj. V prvi polovici letošnjega leta je bilo zaradi pomanjkanja pravosodnih policistov odpovedanih že več tovrstnih spremstev zapornikov kot v vsem lanskem letu.

In rešitev? Bi pomagale dodatne zaposlitve? Verjetno, a stanje se za zdaj z dodatnimi zaposlitvami ni izboljšalo, prej nasprotno. Število pravosodnih policistov se je v zadnjih desetih letih povečalo za 13 odstotkov, a število zapornikov in pripornikov je raslo hitreje. Izvirni greh, kot že v toliko drugih primerih, pojasnjujejo na upravi za izvrševanje kazni, pa je bil storjen v letih varčevanja, točneje z varčevalnim zakonom ZUJF, ki ga je leta 2012 sprejela Janševa vlada: »Zaposlovanje je bilo v skladu z ZUJF-om dovoljeno le na podlagi soglasja, ki ga je moral uporabnik proračuna pridobiti pred začetkom postopka zaposlitve. Število zaposlitev se je v URSIKS v tem času naglo zmanjšalo, saj nismo mogli zagotoviti niti nadomestnih zaposlitev, kaj šele pridobiti soglasja za dodatne zaposlitve.« Število pravosodnih policistov se je tako – namesto da bi naraščalo kot zaporska populacija – nekaj let celo zmanjševalo. Leta 2015 je bilo zaposlenih kar 34 pravosodnih policistov manj kot leta 2012. Število zaposlenih pa je raven iz leta 2012 doseglo šele v letošnjem letu.

Na ministrstvu pojasnjujejo, da bo v skladu s povečanim kadrovskim načrtom še letos zaposlenih 20 novih pravosodnih policistov in da bo k zmanjšanju obsega njihovega dela pripomogla tudi nova probacijska služba, ki je »usmerjena v zmanjšanje povratništva na eni ter večji odstotek izrekanja alternativnih sankcij na drugi strani«. Nekaj pa naj bi, vsaj h kakovosti pogojev delovnega mesta, prispeval tudi novi zapor, ki bo zrasel v Ljubljani. Vprašanje je sicer, zakaj ne bi sredstev za gradnjo novega zapora raje namenili za dodatne zaposlitve pravosodnih policistov, a odgovor nanj ni preprost. Sredstva za gradnjo zapora je Slovenija namreč namensko pridobila iz evropskih skladov tudi zato, ker so bivanjske razmere v dotrajanem ljubljanskem zaporu tako zelo slabe. Ker so bile zaradi neprimernih razmer kršene človekove pravice zapornikov, je bila Slovenija v zadnjih letih večkrat obsojena pred evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu.

V ljubljanskem zaporu pravosodni policisti delajo 13 mesecev na leto.

K razbremenitvi pravosodnih policistov glede spremljanja zapornikov na sodne obravnave in posledično k upadu odpovedi spremstev bi lahko pripomoglo opravljanje določenih sodnih postopkov kar v zaporih. Za to se sicer zavzemajo vsi, vrhovno sodišče, uprava za izvrševanje kazenskih sankcij in pravosodno ministrstvo. »V okviru projekta novogradnje zapora v Ljubljani in obnove zapora na Igu, kjer so za izvedbo določenih opravil predvideni tudi prostori za zaslišanja, razgovore z odvetniki, konzularnimi predstavniki, policisti, poleg tega pa se v okviru projektiranja zapora preverja tudi možnost umestitve sodne dvorane, ki bi lahko pomembno prispevala k zmanjšanju potrebe po spremstvih,« pojasnjujejo na pravosodnem ministrstvu. Tak predlog je namreč v letu 2017 podala tudi posebna delovna skupina, ki je bila pri vrhovnem sodišču ustanovljena zaradi izboljšanja kakovosti in učinkovitosti kazenskega postopka. Kljub vedno večjim težavam pravosodne policije na ministrstvu menijo, da so obeti za normalizacijo stanja »gotovo veliko bolj pozitivni, kot so bili še pred dvema letoma«.

In normalizacija je nujna. Predvsem v ljubljanskem zaporu. Delo pravosodnega policista je že samo po sebi telesno in duševno zahtevno, tudi če bi ga lahko opravljali v okviru zakonskih normativov o delovnem času. Zdaj ni tako. V povprečju pravosodni policist poleg rednega dela oddela še dodatnih 16 dni oziroma 16 osemurnih delovnikov, v ljubljanskem zaporu pa celo 24 dodatnih delavnikov, kar nanese več kot en delovni mesec na leto.